Be happy

Doživetje

Pasu in plezalk nisem nadela ohoho let. Debelih dvanajst, pa še takrat je bila to le ena kratka plezalna seansa med prvomajskimi prazniki v Rovinju, ko smo imeli štirimesečno dete, torej je bila kakšna resnejša plezarija še leeeeta pred tem. Potem smo se doma nekajkrat pogovarjali, da bi bilo fino spet malo poskusit, pa otroke v kakšen tečaj vpisat, pa kar nekako nismo uspeli tega izpeljat zaradi tega ali onega.
Začelo se je že spomladi, kot tiha želja, ki se je prebujala nekje v ozadju ostalih misli. V enem klepetu sem se "potožila" M, da njene plezalne b(r)logovske objave prav nesramno rajcajo nas navadne smrtnike...
Prej kot v četrt ure sva bili dogovorjeni, da gremo pa enkrat probat, da štrik in ostalo šaro ma itak ona, da če plezalke in pas ne kažejo kakšnih znakov razpadanja ali plesni bi morali bit OK, da greva s prijateljico, ki se zadnje leto tudi ukvarja s plezarijo in da namesto da čvekamo v piceriji to mirno opravimo v kakšni stenci.
Usklajevanje prisotnosti, obveznosti in vremena je bilo relativno kratko - očitno so se planeti hiteli postavljat v pravo vrsto, tako da smo bile danes popoldne v Bohinjski Beli. :)
Kaj je lahko bolj finega, kot da zadnji poletni petek malce prej pobegneš iz Ljubljane in greš plezat?
Težko kaj. Občutki so bili fenomenalni, nasmeh do ušes, družba prima. Ponovimo v kratkem.

Ko sem se vračala domov, sem v avtu urejala misli o popoldnevu. O tem, kako fine prijateljice imam. O tem, kako luštno je spet najti nekaj, kar si že skoraj pozabil, da ti je všeč. O tem, kako fino je, ko vidiš, da niti ne pozabiš toliko, kot si si mislil. O tem, kako fino je stati na vrhu smeri in se ozreti dol in naokrog. O tem, da je abzajlanje res fajn. Maja, ki leti letiiii :)

Sem se spomnila na pesem, ki mi je všeč. I believe I can fly. Lahko, zakaj pa ne :)

Opomnik

Najdeno na FB, pojma nimam, komu naj pripišem zasluge

Letošnje poletje je nekako zaobšlo moj blog. Nekako ni bilo dovolj strašno nasmejano sončno prijazno, da bi kaj posebnega našlo svoje mesto tukaj.
Šolska objava izpred nekaj dni je bila zamišljena že pred časom, pa ker je res edinstvena priložnost, sem jo objavila.
Kaj prinese jesen še ne vem.
Do nadaljnjega naj bo tukaj tale opomnik - sama velikokrat pridem sem, saj še vedno pridno berem vse, ki so nanizani spodaj desno. Čez poletje je bila sončnica, ki mi je vsakič znova polepšala dan. Zdaj naj bo tole, najdeno prav danes, pa vsak dan še kako pride prav.

Šola bo

Trije korenjaki,

trije veseli vandrovčki,

so torbice vzeli 

in prvič v šolo šli.

So v zvezke pisali

velike črke A, E, I,

na prste kazali,

da ena in dve je tri.

Vsi trije junaki

pa so sanjali vse noči, 

da z zlato raketo 

na luno bodo šli.

Nepričakovana

Otrokinja je dobila sončnico. Drobceno sadiko od prijateljice, ki živi v sosednji hiši. Kaj bo z njo, ne vem, je utrpela že napad toče, zdaj je iz neznanega razloga prelomljena...
Je pa nepričakovano dober meter stran zrasla še ena. Praktično iz grma hortenzije, doker ni bila višja od njega, je sploh nismo opazili. Presenečenje, ki je zraslo iz semena, ki so ga iz ptičje hiške očitno stresli ptiči. Ta pa že cveti in danes mi je takole zaželela dobro jutro:

Razdejanje

Toča je kot kamenje udarjala po strešnih oknih. Prišla, potolkla, šla. V nekaj minutah je bilo vsega konec. Posnetki so od daleč. Blizu raje ne grem.

Slovo še enega mojstra

Ivan Minatti je med mojimi najljubšimi pesniki.
V bloku, v katerega sem v srednji šoli prepisovala misli, citate in pesmi je njegovih kar nekaj.
Nekoga moraš imeti rad je sicer čudovita a že skoraj zlajnana, tolikokrat se jo sliši in prebere.

Zato odlomek iz pesmi Odšla sva spet:

Reci:
kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

Zbogom, mojster.