What a day....

Današnji dan se je začel klasično. Z budilko. Bljak kot ponavadi.
Nadaljeval se je z zoprnijo. Eno dete je prijamralo v spalnico z grlobolom, glavobolom in malce vročine. Bljak.
Potem je šlo pa samo na bolje. Ko sem se po oddaji Otrokinje v vrtec odpravljala domov na zasluženo kavo, me je doma čakalo presenečenje. Uspela sem ga razvozljati in bila deležna še serije fotk "iz ilegale". Dragi dami, hvala, tole je polepšalo že tako fin dan in nasmeh se bo risal še dolgo. Poleg tako opremljenega kosmatinca me je čakalo še cvetlično darilo v najlepšejšem lončku in najlepše voščilo z najljubšimi rožcami. Tak zadetek, da ni bilo takoooo zelo težko uganit "krivca" ali dveh. Sem bila pa najprej pošteno zbegana, začudena, presenečena pa neskončno fajn se mi je zdelo. :)

M, morala sem si sposodit slikco, ker je neskončno fletna :) Kosmatinec dobi eno nagradico od mene :)

Ekipa, s katero sem pridno delala lep del lanskega leta si je seveda tudi prislužila en tiramisu. In mi pripravila cel šov - s tole okroglo sem si prislužila "samo" 40 dek kofeta, 40 dek bajader in 40 dek - tulipanov. Kar so seveda pred mojimi očmi iz originalne embalaže odtehtali. Tudi tulipane. :) Imam tudi certifikat. Poštempljan. :) Hvala, super je bilo!
Zgodbo o tem, kako se gre kupit pol kile tulipanov, pa si bom zapomnila še za dolgo.

Natančno 40 dek  :)

Za intermezzo nas je zdravnica razveselila z negativnim izvidom brisa za streptokok. Vsaj angine ni (bila bi že tretja v treh mesecih - pri istem mulčku).
Starša sta mi prinesla šopek. Iz "naše" cvetličarne, izpod rok "naše" cvetličarke, in ona res zna. Šopek je fenomenalen, kot ponavadi.

Punce so se mi pridružile zvečer. Nekaj smo pojedle, nekaj popile, se posladkale in naregljale do sitega. Del darila sem dobila že prejšnji teden (sem rabila za delavnico ☺), danes pa še preostanek - nekaj za ustvarjanje, nekaj sladkega in, seveda, "home-made" voščilnico, tako, kot zna pač B.
Preostanek dneva so zapolnili telefoni, klasične voščilnice, e-voščilnice, esemesi, mejli, objave na FB... Fino je bilo.
Praznovanje se je začelo že prej. Med vikendom je bila družinca deležna kosila zunaj in domače švarcvaldske torte. Jaz pa enega finega darila.

Nekaj pomembnih reči v čast "štiri nula zame" pa še pride. Družina (malo širša), pa punce, pa sosedje, pa prijatelji... Bo še fino :)
Mulčki spijo, DH je v tujini, jaz sem pa zdaj že sama, premlevam dan, pa zadnje leto, pa desetletje, pa žulim še zadnji kozarček vina... Tudi datum se je že zamenjal...

Tista trojka se me je držala kar lep čas, tale štirka pa me, kljub temu, da je bolj špičasta, nič kaj ne žuli. Sem jo sprejela popolnoma mirno. Ker sem pa trojke le navajena zadnjih deset let, zna bit, da komu zinem, da sem stara štiri...intrideset. Nekako so štiridesetletniki - stari (nekatere reči ostanejo še od srednje šole, kaj čmo). Jaz pač nisem. ☺

Mafini z orehi in marelicami

Danes sem za ene fine punce pripravila ene fine mafine. Tudi ta recept je iz tiste knjige, o kateri sem že pisala.
Meni osebno eden ljubših receptov. Kljub temu, da v njih ni nič čokolade... ☺

Potrebujemo:

2 skodelici* moke
žličko pecilnega praška
1 skodelico rjavega sladkorja
1 žličko cimeta

1/2 skodelice nasekljanih suhih marelic
1/4 skodelice pomarančnega soka ali vode

100 g masla
2 jajci
1 skodelica jogurta
1 velika pomaranča, lupinica in sok
1/2 skodelice nasekljanih orehov (današnji so bili z ameriškimi orehi)

* Opomba: 1 skodelica meri četrt litra

Suhe sestavine namerimo v večjo posodo in temeljito premešamo.

Marelice in pomarančni sok segrevamo v mikrovalovni pečici kakšno minuto na maksimalni jakosti, da marelice popijejo tekočino. Dodamo maslo, po potrebi dogrejemo, da se popolnoma stopi.

Primešamo jogurt, jajci in pomarančno lupinico.
Dodamo juice (po potrebi ga z vodo "podaljšamo" do 1/2 skodelice) ter orehe.

Zmešamo suhe in mokre sestavine, a ne preveč - toliko, da se moka skrije.

Po navodilih v knjigi naj bi se pekli 12-15 minut pri 190, vendar v moji pečici rabijo 20 minut.

Morda je katera od punc škljocnila današnjo porcijo. Se priporočam za fotko. Sicer ob priliki dodam kakšno svojo - doma puščene sta namreč fanta dobesedno odžrla sestrici in sem ji obljubila nove ob prvi priliki. :) Nasploh ugotavljam, da mi tole slikanje med kuhanjem ne gre ravno od rok... Med kuhanjem itak počnem vse sorte, potem je pa ponavadi že prepozno...

Roberta je prijazno pofotkala in poslala na mejl

Dialog z gospodično

Dejstvo št. 1: Jutra so precej hladna, čeprav je kasneje čez dan pošteno toplo in se za na sonce ne oblačimo kaj dosti.
Dejstvo št. 2: Ker smo bili jeseni pridni, DH že celo zimo parkira v garaži.
Dejstvo št. 3: Imeli smo gripo in Otrokinja še ni šla v vrtec.
Dejstvo št. 4: Zjutraj je moj avto še globoko v senci.

Včerajšnja debata, preden sva se zjutraj odpravili k babi:
O: Mami, a lahko oblečem jopico?
Jaz: Ne, obleci softshell, za jopico je prehladno.
O: Ampak jaz bi rada jopico.
Jaz: Verjamem, ampak prehladno je za jopico, pa še avto je hladen. A vidiš moj avto? Je v senci ali na soncu?
O: V senci.
Jaz: Torej je hladen, ker je bil celo noč na mrazu, pa še v senci je. In ker je hladen, pomeni, da...
O: ...greva z atijevim avtom.

Ja, enkrat je že bila podobna debata o kliklici...

Take fine knjige

Drobižki (17)

Otrokinjo smo vpisali v šolo. In bili deležni še krasne obravnave glede fantov in nadaljnjega dela z njima. Se nama je kar dobro zdelo.

Darilo za valentinovo me je spravilo v jok. Na tisti dober način. ♥

Pošteno sem trepetala zaradi ene službene zadeve, pa se je potem dobro izteklo in občutek zadovoljstva  je bil res kul.

Ena kava se je res krasno iztekla – na hitro splanirana, z zadovoljstvom prečvekana. Bo treba večkrat.

Dvakrat smo pekli krofe. Brez koruze. J Po dveh različih receptih. En je bil od M in ti krofi so bili sicer nadvse okusni, vendar niso imeli kranclčka in pri nekaterih smo bili ob vso marmelado, nasploh se postopek izelave ni iztekel po mojih željah. Drugi je bil od tukaj (tisti prvi recept na linku). Ti so po okusu božanski, po izgledu bolj krofasti in marmelado šele po peki spraviš na varno, tako da gotovo ne ostaneš brez. J

Malo smo bili celo maškarce. V soboto smo šli z babi v mesto na povorko. Sončno vreme in zanimivo dogajanje so popestrili dopoldne. Jaz in otrokinja sva bili šemi tudi nekaj malega v torek. Potem je pa »shit hit the fan«.

Pustni torek je v našo hišo prinesel druge vrste traparije. Obiskala nas je namreč gripa. Vse po vrsti. Cepali smo kot muhe. Namesto da bi uživali v počitnicah in sončku, izpeljali načrtovane reči, smo si podajali termometer in daljince. Da nam slučajno ne bi bilo dolgčas, smo imeli še krajšo epizodo na infekcijski kliniki – mala gospodična je bila namreč zaradi dodatnih zapletov (bruhanje) še dehidrirana. Za dlako smo jo odnesli brez infuzije, imamo pa v zameno izvid s potrjeno gripo. Temu primerno smo zdelani vsi po spisku.

Prvo dete je šlo danes v šolo, midva z DH ne moreva več samo ležat, koledar pravi, da je treba nujno par stvari narediti, dva mulčka bosta še malo v domači oskrbi, da okrevata do konca.

Zunaj je sonček. Že dolgo, pa ga ne uživamo kaj dosti. Dvakrat sva si z DH privoščila kavo na balkonu, to je pa tudi vse. Če bomo boljši, bomo šli po kosilu en krog(ec). Da se malo prezračimo.

Prijetnejše stvari so vsaj v načrtih. Ena luštna delavnica se obeta v soboto. Pa kup praznovanj naslednji mesec. Krtkanje se bo spet začelo, že kukajo nove rastlince iz zemlje. Pomlad prihaja. Po mojem bo fino.

Bananin mousse z butterscotch omako (preplonkan, seveda)

Nič ne bom hvalila izboljšanja stanja, ker tega še ni v taki meri, da bi se prav hvalila... Pa itak velja, da se takoj, ko pohvališ, se nekaj pokvari... Tako da pssst, tiho, pa držat pesti, da se pozitiva, ki se počasi spet plazi naokrog še malo bolj razbohoti, prinese nekaj več energije za delo in moči za razpihanje še preostalega khm, (da ne bom grdo govorila)....
Danes se bom samo pohvalila s sladico. No, Špelo s Coulinary journey by me bom pohvalila. Ker je spet pripravila fenomenalen recept - tak, ki ga znamo ponoviti tudi navadni smrtniki, okusi so pa vseeno božanski.
Recept za bananin mousse je njen, slikce so moje, pojedli smo pa vsi.
Fenomenalno je.

Brezveze

Od strašno nasmejano sončno prijazne sem samo še strašno. Če se že slučajno pokaže kaj sončka ali kaj za nasmejat, se že nekje priplazi nekaj, kar uniči tisto, kar sem počasi poskušala postavit nazaj.
Iz dneva v dan, iz tedna v teden. Ravno se mi zdi, da se bom počasi lahko malo oddahnila, uredila kaj od vedno daljšega "to-do spiska", pa sem spet na začetku. Brez volje, sitna, utrujena, neprespana, naveličana. In spet bom rabila nekaj dni, da se sestavim. In potem kaj? Naj samo čakam, kdaj in od kod bo udarilo naslednjič?
Ni mi všeč. Niti malo. Brezveze.