Kako sem februarja dobila koledar

Ja, vem, da je najboljša sezona za dobivanje koledarjev konec leta. Pri nas je to malo drugače (se pa izboljšuje iz leta v leto). Lani sem najbolj "hud" koledar dobila enkrat jeseni. Letos mi gre boljše, dobila sem ga danes. Še niti marec ni.

Zgodba gre takole.
Po novem spremljam en blog, ki sicer ni nov, je pa nov zame. In ga berem z veseljem, seveda za nazaj, ker ga redno spremljam šele od pred kratkim. Tam sem med komentarji našla tudi eno punco, ki jo poznam. Ko sem jo imela priliko ujeti na četu, omenim tudi ta blog. Ja, ona ga spremlja že dolgo, jaz imam pa itak un koledar.

Pogovor:
Em, sori, nimam.
Ja pa maš, od Božička.
Em, sori, nimam.
Ej, sej ni frke, če ti ni bil všeč.
Ja ne, mi je všeč, sem ga vidla na blogu in je čist hud. Ampak ga nimam.

Dopisovanje po mejlu:
Ej, a je morda pri vas še od Božička ostal en tak fin pisan koledar?
Ja, mamo dva. Sem mislila, da sva dobila vsak svojega.

Epilog:
Danes so dostavili koledar. In ja, je tolk hud kot je bilo videti. Upam, da bom dovolj hitro uspela zabiti en žebelj v steno, da še ujamem stonogo z različnimi čevlji. Če bom začela s kravo v čipkastem pajčolanu pa tudi nič hudega.

Pri celotni štoriji mi samo še to ne gre v glavo, kateri planeti so se v ravno vrsto postavili, da se je tole razpletlo tako, kot se je. ☺

Fotka kopipejstana od jackie4grace

Mission impossible

Fanta gresta z babi in dedijem v toplice.
Zadnji hip (kdaj pa) peremo kopalne plašče, da ju bosta vzela s sabo.
Ker ni niti teoretične možnosti, da se posušita do zjutraj, ju bo treba posušiti v sušilcu.
Da slučajno ne pozabim, mi je sine napisal listek.

Kaj pa naj zdaj?

Drobižki (12)

Prepozno sem šla iskat silikonske modelčke za mafine. Bo panna cotta pač morala biti pripravljena drugače. Šmrc.

Otrokinja je spet morala k zdravniku. V vrtcu se ji je nekdo usedel na nogo. Medtem ko je lezla z mize. Punca hodi, skače, teče, edino otekle in modre kože na gležnju niti gledat ne smemo, kaj šele, da bi se je dotaknili.

Končno sem uspela nabaviti ustrezno blago za pusta. Roza (kakšen pa ;)) til, da dodelam eno kratko oblekico v nekaj primerno princeskastega in nekaj črnega nemečkajočega finopadlega, da spravim skupaj en plašč za Harryja Potterja. Zdaj mi je samo še Gryfondomski znak uganka. Ker mora bit kao prišit na pulover al na plašč al kam že. Hmmm. Pa upam, da kje prodajajo okrogla očala... Bom že nekaj sčarala. Ali bom pa sešila plašč pa naj si dečko načara, kar še manjka. :)

Dobila sem bonbonček. Pravzaprav bonboniero. Paket, poln ustvarjalnega materiala za različne tehnike, (nekatere bom morala še osvojiti), neznansko ljubkega in dišečega medvedka v moji barvi. Vse tele drobnarije sem zložila v priloženo vrečko in vsake toliko celo preštefnam in zraven tuhtam, kako se človek sploh primerno zahvali za kaj takega. Bom že pogruntala.

Kot sem pričakovala, so zvončki zdaj skoraj pod snegom. K sreči je današnjo rundo vsaj toliko pobralo, da ne bo treba kidat.

Nikoli si ne bi mislila, da bom tole napisala. Ampak, pri polni zavesti in popolnoma trezna izjavljam, da sem igrala fuzbal. Pa še fino je bilo. ☺ Na rekreaciji smo imeli spremembo načrta in nismo mogli biti v prostoru, kjer so spinning kolesa. In smo pod vplivom včerajšnje tekme za ogrevanje igrali fuzbal. Tisti, ki so gledali tekmo proti tistim, ki je nismo. Je bil prav hec. Pa še zmagali smo. ☺

Aja, pa novoletne lučke sem pobrala s kuhinjskega okna. To je popolnoma jasen znak, da me čaka doooolg to-do seznam, ki mi ne diši ravno najbolj ta hip. ☺

Bomo znali?

Tole sva gledala v soboto:



Koliko ljudi izgori, ker niso imeli možnosti tega ali onega razviti do konca?
Ali sploh dobiš željo ali talent, če ti ni dana možnost, da to uresničiš?
Bomo znali razbrati in upoštevati želje in talente otrok?

Pomlad je bila...

...očitno že zelo blizu. Dnevi so bili tako lepi in topli, da se nismo samo mi začeli igrati z mislimi o pomladi ampak tudi narava. Par takih kupčkov zvončkov imamo točno pred hišo.

Kljub sivemu in turobnemu dnevu so se sončni dnevi, čeprav večinoma zelo delovno preživeti, vtisnili nekam globoko in še zdaj napajajo baterije. Flancati na Rožniku, čudovit izlet v Lipico ter nekaj kosil, na katere sva se z DH v zadnjem tednu odpravila kar peš in v prehodnih jaknah, vse skupaj še dodatno ogreje. Če prav razumem, nas čaka še kakšna runda zime. Saj je prav, čeprav ko te enkrat takole zdražijo s tem lepim vremenom je kar težko spet začeti razmišljati o bundi...

V torbici

Sandra je začela, pa pri Tashky in K sem tudi videla, kaj punce nosijo s sabo.

Najprej sem šla skozi vsebino torbice v svoji glavi. In ja, pri najpomembnejših stvareh kot so denarnica, ključi, mobi, mapica za papirje, mala toaletka z žensko šaro (tamponi, gloss, krema za roke, flajštri z Garfieldom, nekaj zdravil ala Lekadol, Codlrex, Claritine in Aspirin ter en lesen srček), škatlica za cigarete (ne, ne kadim ampak je odlična za prenašanje vseh tistih kartic za popuste, članstva itd., ki jih je fino imeti s sabo, niso pa za v denarnico) in papirnati robčki se nisem zmotila. Vse ostalo, kar je na sliki pa nimam pojma, kdaj in kako se je znašlo v torbi. Flomaster za risanje na blago sem iskala kot zmešana, da je odpadli gumb pristal tam prav tako nisem vedela, nimam pojma, kdaj sem Otrokinji zaplenila obroč za lase in ga pobasala v torbico, tisti čokoladici bi mi že enkrat ali dvakrat rešili življenje, če bi seveda vedela, daju nosim s sabo, enako velja za pilico za nohte... Človek bi se tudi vprašal, kaj v torbici, v kateri ni nobenega svinčnika, počne radirka... In, priznam, število stvari, ki jih nisem vključila na sliko je 26. Vmes sodijo računi iz trgovine, izpiski sposojenih knjig iz knjižnice, nekaj slipov, posmrkan robček in ovitek enega bonbona.

 

The story of stuff - misel dneva (4)

Odlično investiranih 20 minut. Se pošteno zamisliš.

Morda za zraven tale misel:

‎"Nobody made a greater mistake than [the one] who did nothing because [they] could do only a little." ~Edmund Burke

Vsi lahko nekaj naredimo, ne? Pa čeprav čisto malo.