Vesoljni potop od blizu

Obiskali smo prijatelje na Viču. Dežurali so vso noč, metali vodo iz kleti, zalilo jim je dvorišče, dvignilo cisterno za olje - ni da ni. Peljali smo jim pisker ričeta in termosko kave, zraven smo spakirali še par drobnarij in dva para gumijastih škornjev. Prizori na Viču so bili danes opoldne grozljivi. Nekaj smo jih ujeli samo mimogrede, med vožnjo, križišče na Tržaški, kjer se zavije na avtocesto pa od blizu. DH je naredil par fotk. Tam teren poznam, ker sem nekaj let delala v bližini in si predstavljam, koliko je vode. Na drugi strani Tržaške od tam, kjer smo stali mi, se cesta namreč spusti še precej nižje od Tržaške, pa že ta je bila, kot se vidi iz slik, pošteno zalita.


Po eni strani si zgrožen nad močjo narave. Kako v dveh dneh iz nas, "nepremagljivih", naredi prestrašene človečke, ki s strahom zremo v nebo in upamo, da se nas bo usmililo. Od petka mislim na ljudi, ki jih je prizadela tale ujma. Hvaležna, da nam ni nič. Nemočna, ker težko kakorkoli pomagam.
Po drugi strani sem se zamislila pa nad človeško neumnostjo. Gospod na sliki ni obtičal v vodi. On se je šel vozit. Ne moreš verjet.


Voda je odtekla. Mnogim prinaša mirnejšo noč. Mnogim prinaša še več skrbi in težav. Naša bo mirna, v pričakovanju novega delovnega tedna. Ki naj bo kar se da rutinski. Pretresov je bilo dovolj. Začetek je dober. Luža na potki se je posušila in tista žival se je res izkazala za polža. Ko je bil manj napihnjen in torej tipično zguban je bil - polž. Ampak še zdaj, ko gledam prve fotke, gledam tisti "uček" in našobljena usteca... Ne vem, no - honest mistake bom rekla.

Vesoljni potop?

Najprej: zanikam vsakršno vpletenost. Noben babji čvek s takim deževjem nima nič. Res, no. Ja, je bilo strašno fletno, fajn smo se naregljale, ampak TOLK fajn, da bi takole lilo pa spet ni bilo, lepo vas prosim...
Že od včeraj spremljam poročila. Najprej s kančkom hvaležnosti, da sem bila še kar doma zaradi obolelega otroka. Ker vprašanje, kako bi prišla domov. Poplavljeni podvozi v Ljubljani niso kar tako, ker so poti okrog potem obremenjene in dolge, pa že itak se nihče ne zna vozit, če je dež. Sem pa, priznam, s kančkom humorja spremljala Sandrino dogodivščino iz prve roke. Obtičala je na tistem avtobusu, ki je bil potem po vseh časopisih. Pa tudi s kančkom hvaležnosti, da meni ni treba v teh vremenskih razmerah do pasu broditi po vodi. Nekaj mojih misli je bilo namenjenih tudi tistim prijateljem, ki živijo v že kdaj prej prizadetih področjih, pa tistim, ki stanujejo dokaj blizu kakšnih voda. Zato me je še toliko bolj presenetilo jutranje poročilo prijateljice, ki stanuje na Viču. Od njih pa res nismo pričakovali takih poročil. Uf... MMS ni bil kaj vzpodbuden, zdaj so razmere hujše, za nameček so še brez elektrike. Pa čisto nič jim ne moremo pomagati. Edino tople misli jim pošiljamo. Dragi prijatelji, mislimo na vas!
Nadaljnja prigoda, ki spominja na svetopisemske nadloge je neka žival, ki je na našem vrtu. Dopoldne sem opazila, da nekaj leži sredi potke. Hecno, tole pa zgleda kot riba, sem si mislila sama pri sebi. Grem gledat bližje in tudi od blizu zgleda kot riba. Nekaj v glavnem leži tam, videti mrtvo, meni popolnoma neznano, kaj bi bilo, še manj mi je jasno, od kje bi se vzelo. Bomo pospravili, ko neha liti. Morda bo takrat bolj jasno, kaj je to, zaenkrat pa samo posnetek. Zadeva je definitivno nekaj živalskega izvora, meri pa cca 12 cm v dolžino.

Dobra gospodinja :)

Dobra gospodinja peče torte in kuha marmelado. Oboje mi je bilo od malega nekaj nepojmljivo zapletenega in tudi kot večja se nisem lotila ne enega ne drugega.
S tortami sem se spopadla že pred nekaj leti. Ha, sploh ni tako kunštno, kot si človek predstavlja, ko gleda tiste umetnije, ki jih marsikdo zna pričarati iz kupa moke, sladkorja, jajc, masla, oreškov, čokolade, sadja - karkoli pač kdo da v torte. V vednost: torte NISO cela znanost.

Letos sta mi starša oddala lep del slivove letine. Na vikendu jima raste sliva, ki že dolgo ni tako dobro rodila kot letos. Pa čisto natur je, nešpricana, stran od prometa, bio, eko - junejmit.
Najprej je nastala čedna zbirka cmokov. 54 jih je ratalo iz tistega kupa krompirja, ki sem ga skuhala v ta namen. Pa še kakšna runda pride iz tistih sliv, ki sem jih zaenkrat zamrznila. Imam le samo dve roki.


Potem je pa nastala moja prva prava pravcata marmelada. Slive brez pešk, sladkor, želin - tadaaaaaam


Ravno pravšnja je. Ne pretrda, ne pretekoča, malo kiselkasta in ne presladka.
Aja, slive niso tako majhne, skleda je tako ogromna. ;)
Ker je prva, sem ji prilepila še fine nalepke, take vesele, s sončki in rožicami.
Če kdo ni vedel - marmelada NI cela znanost.
Tako da sem se v svojih očeh uradno vpisala med dobre gospodinje. Še vedno se bo pri nas našla kakšna pajčevina po vogalih, prah po policah, prstni odtis na inox hladilniku. Torta za rojstni dan in marmelada v špajzi pa tudi. Od tega zadnjega je na dolgi rok več koristi.

Pogumna otrokinja

Otrokinja je bila danes operirana. Evo, to je to. Zdaj pa od začetka.
Na podplatu je iz nečesa, kar je bilo na dopustu videti kot nedolžna praskica, zrasla ena čudna trda boleča tvorba. Menda granulom. Hja, sem mislila, da je to problem zob, pa očitno ni samo to. Zdravnica je dala napotnico za kirurga. V torek ob prvem obisku je bila po nasvetu pediatrinje tešč. Pa so se odločili, da počakajo do petka, če ne bo bolje bo v petek pod lokalno opravljen postopek. Danes zjutraj so sprejeli odločitev, da bodo operirali pod narkozo, ker je še majhna. Juhej, cel žur je imeti doma otroka, ki je jedel ob osmih in do dveh ne sme jesti in piti ničesar. "Mami, lačna sem". "Vem, ljubica, ampak ne smeš jest." WTF?
K sreči je šlo na bolje. Kot obljubljeno sva bili na vrsti takoj ko sva potrkali na vrata. Med postopkom priprave sem bila še zraven, spremljala pogumno punco, ki se je tam čisto lepo pogovarjala in hecala z vsemi. Vse pohvale ekipi, ki iz hudo resnega dela znajo narediti toliko heca, da je pacientom bolj prijetno. Sva spoznali metuljčka, ki je priletel na rokico, potem so mu naštimali gate, da ga ne bo zeblo, nazadnje so ga pokrili z deko, da ne bo ušel in mu dali za pit najprej vodo in potem mleko. Ko je zaspala, so me poslali ven. Po neskončno dolgih petnajstih minutah so jo, še malo zadeto, pripeljali ven. Ena ura crkljanja je bila dovolj, da se je pokazalo, da je dete OK in sva šli domov.
Ona s krasno obvezo in čeveljcem, ki ga je spretna sestra naredila iz tistih cunjastih copatkov za v operacijsko dvorano. S pentljo seveda. :) Modro. Očitno tako imenitna reč, da sploh ni komentirala, da bi rajši roza. In seveda je obleko iz tiste mrežice za čez povoje dobil tudi poni, ki je šel z njo. Blazno nobel. :)


Otrokinja je zdaj, kot se spodobi, zvezda dneva. Dedi in babi sta jo presenetila s Smarties bonbončki. In to ne s tamalo škatlico, kakršno ponavadi prineseta, ampak si je prislužila taveliko. In mi mignemo na vsak ukaz. Zdaj namreč ne gre peš niti tja, kamor gre menda še cesar.

Spremembe na obzorju?

Od dopusta dalje počnem nekaj zame strašno neobičajnega. Pospravljam. In to ne le tisto nujno, malo tu, malo tam, da sproti za silo preživimo, ampak tako, zares. Sprva sem zaradi poškodovanega gležnja bolj komandirala, domači so me bili že siti, ker so v mojem imenu samo letali po celi hiši. Hja, kaj so pa hoteli drugega, jaz sem imela prednost v obliki velikih bergel. ;) Jaz sem pa posedala in z nogo na stolu sortirala kakšne drobnarije v kakšni od škatel, ki jih imamo še od selitve.
In me še ni spustilo. Še kar pospravljam, sortiram, mečem stran. Naredili smo prostorček za kup reči, ki so se do zdaj kar valjale nekje pod nogami. Počistili in pospravili špajzo. Posortirala sem splohnepovemkoliko centimetrov papirjev v fascikle. V ustvarjalnici je celo več prostora kot da se pride skozi. Nastaja bralni kotiček v moji pisarni. Praznimo garažo, da bo vsaj to zimo DHjev avto na toplem (moj ne gre noter, ker je previsok, damn). Celo v spalnici ni več nobene škatle, pa so bile tam, polne vsega mogočega, lepo skrite za vrati od selitve. Kaj se dogaja? Nimam pojma. Rabim red. Rabim prostor. Zaenkrat okrog mene. V glavi še ni nič jasnega. Najbrž se nekaj kuha, ponavadi je tako. Očitno je treba narediti prostor, da se skuha do konca. Karkoli se bo skuhalo bo najbrž fino. Če nič drugega, bomo imeli urejen domek, kar pa tudi ni kar tako.

Veliki tradicionalni vsesosedski piknik

Prva sobota v septembru. Zasedena. Vsako leto. Imamo namreč piknik. Sosedski piknik.
Začelo se je lani, ko smo se priselile tri družine. Dve na novo, mi ponovno. Z novimi smo se spoprijateljili, ker pa niso poznali nobenega od sosedov, so dali idejo, kaj pa če bi mi, "tanovi", povabili še "tastare", da se spoznamo? Naredimo piknik? In smo ga.
"Staroselci" so bili strašansko veseli povabila. Imeli smo se fino, prinesli so nam ljubka darila za dobrodošlico, tako je bilo luštno, da smo že lani določili, da bo to redno, enkrat letno, izbrali smo prvo septembrsko soboto. Z dopustov smo že, saj morajo otroci v šolo, toplo je pa za piknik tudi še dovolj.
Očitno je bil lanski piknik res tak zadetek v polno, da so nekateri že v avgustu spraševali, kdaj bo piknik, da splanirajo še ostale septembrske obveznosti. Ker tega pač ne gre zamuditi. Bilo nas je 40, vseh starosti, najstarejša gospa je štela 89 let. Zraven sem prištela še tistega, ki je letos še pikica v maminem trebuščku, naslednje leto pa bo tudi - sosed. Še ena mlada družina namreč pride kmalu v sosesko.
Lani smo tanovi povabili vse ostale, letos smo zbrali prispevke za meso, pijačo in preostale piknik potrebščine. Poleg običajnega piknik repertoarja, sestavljenega iz aperitiva, ričeta, mesa za žar ter ustreznih količin vina in piva se je tako nabralo še nekaj odličnih solat, pladnji domačih piškotov in potičk, zabojček grozdja, mlada koruza, kuhano vino... Vse za rajanje pozno v noč.


Rajanje sta želela prekiniti dva dogodka.
Prišla je nevihta. Hm, toliko o možnih rahlih padavinah na severu države... Ne vem, nekdo ne ve niti kje je sever niti kaj so rahle padavine. Nevihta je pregnala velike otroke k nam, male otroke k drugim sosedom, tri starejše gospe domov, ostale pa v eno garažo. Ko se je zlilo smo seveda nadaljevali.
Prav tako nas ni ustavila policijska patrulja, ki so jo poslali, predvidevamo, iz bližnjega bloka. Češ da povzročamo hrup in da smo zaprli cesto. No ja, ura je bila nekaj čez osem zvečer, ko sta prišli dve policistki, nas po uradni dolžnosti opozorili glede hrupa, ugotovili, da zaprta cesta ni prekršek, saj je označena kot "dovoljeno za stanovalce", ki pa smo bili vsi prisotni. Že imamo načrt za naslednje leto, kako bomo postopali v tem primeru.
Vsi smo bili zadovoljni z razpletom. Piknik, ki traja dvanajst ur je kar naporna reč.
V nedeljo smo počivali, rahlo mačkasti smo ob kavah izmenjali še posodje, ki je pristalo v napačnih kuhinjah, pogledali nekaj slik, predebatirali nekaj stvari za prihodnje leto in ugotovili, da je - lepo biti sosed. Kako nič slovensko, ne?

Prvi september za nami

Pa je mimo, ta prvi september. Priznam, da sem ga vedno imela rada. Tisto pričakovanje, nove potrebščine, ponovno druženje s sošolci... Res pa mi nikdar ni bilo težko hoditi v šolo niti nisem imela težav pri učenju. To ima najbrž tudi lep del zaslug za to, da meni prvi september ni zoprn ampak mi je simpatičen in da se mi zdi, da prinaša nove, fine stvari.
Hmmm, zjutraj sem na Facebooku videla napis "šola beda" pri enem mulčku. No ja, naj se njegovi ukvarjajo s tem. Me je pa malo zmrazilo in sem bila kar vesela, da moja fanta nimata takega načina razmišljanja.
Fanta sta vstala pred budilko, očitno je bilo razburjenje preveliko. Šla sta v pekarno po sveže rogljičke, po zajtrku pa sta se vsa napucana spravila v šolo. Jaz pa v službo.
Vmes sva z DH naredila bojni načrt za današnje popoldne. Ker je bilo sončno ga je bilo škoda za kino, pa še filmi, ki bi prišli v ožji izbor so bili ob čudnih urah glede na to, da je moral DH danes še na pot. DH je torej poštimal kolo mlajšemu sinu, ki ga je dobil že ob koncu šole pa se še ni vozil, ker je imel najprej gips potem prepoved dokler roke popolnoma ne iztegne, kar se je zgodilo šele na dopustu... in je september tu, saj veste, kako to gre. Najavili smo se prijateljem, ki stanujejo ravno prav daleč na drugi strani mesta. Odkolesarili smo do njih, se pomartinčkali na balkonu, pomazali eno Vienetto, spili kavo, se naregljali in odkolesarili nazaj domov. Upam, da ima njihova mama zdaj dovolj napotkov da se končno spravi še na pisalno stran blogov. Jaz jo že dlje časa čakam...
Da se malo navadimo sem pred večerjo še malo prečekirala, ali se je izkazalo, da katera od šolskih potrebščin ni OK, če morda komu še kaj manjka... Pri enem sinu: vse BP. Drugi sin je v šoli pozabil puščico, prinesel je s sabo še beležko od sošolca, en delovni zvezek za matematiko, ker se mu je zdelo da imajo mogoče nalogo in jutri je hotel odnesti nazaj v šolo (no, imel je v pripravljeni torbi) še solidno kilažo revij in podobne šare. Med tem, ali naj se začnem smejat ali naj konkretno zaropotam sem izbrala srednjo pot - točno sem mu napovedala, kako bom naslednjič zaropotala, če se še kdaj ponovi kaj podobnega. Saj ni treba podnapisov za sinove, ne? Točno vemo, kdo je kdo... Ehja, se mi zdi, da bo tale četrti razred še žur...
Večer se je zaključil mirno. Ficki so nadvse kooperativno poskrbeli za svoj odhod v posteljo. Jaz pa sem si ogledala Bralca. Vmes sem ukradla par minut, da sem preverila situacijo v otroških sobah. Ampak sem videla cel film. Uau je vse, kar lahko rečem. Še do knjige se moram dokopat, je že dlje časa na to do listi.
Pokličem DH, kako je opravil, grem pod tuš in v mižo. Pod črto: fajn prvi september.

Sklep dneva: majcha bo bolj intenzivno kolesarila. Tek z letos dvakrat zvitim gležnjem odpade, še na bližnjo tekaško stezo ne smem pomislit, kaj šele da bi letos res odtekla celo traso 10 km teka na ljubljanskem maratonu, kar sem si obljubila lani. Migat bi blo pa fajn malo, glavo je treba spraznit. Bicikel torej.