Kalabrija (4) - kraji

Najprej sem v naslovu napisala mesta, pa sem popravila. Ker se rajši potikamo po manjših krajih kot po večjih mestih. Smo jih obiskali, seveda, ampak niso pustila takega vtisa kot tisti mali, od vodnikov in posledično turistov spregledani kraji.
Razmišljala sem, če nas tudi zato, ker živimo v mestu in smo posledično navajeni množic ljudi, hrupa, cest, težav s parkiranjem, na dopustu, ki je namenjen odklopu, bolj vlečejo manjši kraji. Da je drugače, kot doma. To je ena od razlag. Druga je pa gotovo ta, da imajo tiste ozke ulice, kjer je komaj prostora za en avto, poseben čar, če so tlakovane namesto asfaltirane še toliko bolj, pa da v manjših mestih potem najdeš kakšne čisto posebne biserčke, ki bi jih v večjih spregledali ali pa so jih že zdavnaj pospravili in nadomestili s kakšnimi večjimi, modernejšimi, ki pa dostikrat nimajo več nobene zgodbe.
Pogledali smo si večja mesta. Cosenzo, Catanzaro, Reggio di Calabria. Cosenza ni vredna omembe. Mesto, kjer se pripelješ v center in misliš, da si zašel. Ni pustila vtisa. Catanzaro nam je postregel z odlično hrano, odkrili smo en "take-away", kjer očitno tudi domačini množično hodijo po kakšne prigrizke, dobrim sladoledom, pa simpatičnim večernim sprehodom po mestnih ulicah in obzidju ob katedrali s pogledi do morja. Reggio je zanimiv, čeprav za nas spet ne več kot za poldnevno potikanje. V muzej, ki je menda krasen, nismo zavili. Po mestu smo se pa sprehodili, poslikali nekaj zanimivosti in šli dalje. Tam mi je bil vedno všeč zeleni pas tik ob morju, med mestom in obalo je en parkec, ki se vije vzdolž obale. Z nekaj lokalčki, bujnim zelenjem, letos smo tam odkrili "Spidermane". Pa nekje po sredini glavnih ulic gre prečno nanje serija tekočih stopnic. Zanimiva rešitev, v senčki te lepo odpelje do višje ležečih ulice. Simpatična pridobitev za mesto v takih klimatskih razmerah.


Nicotera nas je vabila od prvega dne, saj smo jo videli s plaže. Od tam je DH tudi poslikal "naš" zaliv.


Majhno mestece, ki pa ponuja simpatičen sprehod, fenomenalne poglede na morje s peš cone okrog gradu ter ki ima slaščičarno, kamor smo se proti koncu dopusta še enkrat odpeljali - z namenom. Ampak o tem drugič.

Tropea je turistična. Torej nudi poleg čudovitih pogledov, zanimivih stavb, simpatičnega pohajkovanja po tistih zavitih ulicah seveda še gnečo in trgovinice s spominki. Ker je dvignjena visoko nad morjem, mesta se pa vseeno drži peščena plaža in rt z gradom je logično, da je zanimiva. Res nekaj posebnega.


Se nadaljuje...

Kalabrija (3) - rastline in živali

Kalabrija je zelena, če se za tako južno pokrajino to še tako čudno sliši. Pokrajina je razgibana, hribi so visoki. Sem ter tja se najde zaplata požgane trave. Sicer je pa gozdnata, na hecen način, saj so na 1900 m nadmorske višine še listavci. Obdelana je precej. Nasadov oljk, trte, agrumov, sadja in zelenjave je veliko. Naslednjič, ko nas pot zanese tja (glede na to, kako nam je bilo všeč najbrž res še pridemo) si bomo podrobneje ogledali tudi katerega od nacionalnih parkov, zdaj smo se samo zapeljali skozi enega. Ostali so bolj kot ne na peš, pa bi bilo za kakšnen treking tam okrog fino, da otrokinja še malo zraste. Vsakič znova, ko se vozim tam mimo se mi zdi imenitno, da so ob avtocestah in med obema pasovoma nasajeni oleandri. Beli in v nekaj odtenkih roza. Neverjetno, kako cesta postane bolj prijazna, če je obkrožena s cvetjem. Cvetje imajo ljudje zasajeno po cvetličnih loncih, veliko čudovitih cvetočih grmov smo občudovali ob hišah, v parkih. Spotoma ujeli še marsikaj, pa kaj, ko sploh ne poznam.
Za pokušino:


Z živalmi smo imeli pa zanimive dogovdivščine. Običajne so seveda bile. Martinčki, kakšen komar, v kampu kakšen metulj. Pa kakšna potepuška mačka. V nacionalnem parku Sila smo seveda videli tudi čredo krav in konje. Konji so bili tam kar na prostem. Je kar malo neprijetno lezti iz avta, če te z razdalje dveh metrov opazuje ogromen konj.


Na Stromboliju nas je pa sredi tistih črnih kamnov na plaži našla - pikapolonica.


Zvezda dopusta so bili pa seveda delfini. Na poti na Stromboli je kapitan prijazno naredil nekaj krogov, da jih opazovali, če so že sledili naši ladji. Več kot vredno tistih pet minut zamude.



Se nadaljuje...

Kalabrija (2) - počivanje

Že tako dopust vsakič znova komaj čakamo, tokrat je bil premor sploh dolg, saj smo ga lani porabili za pripravo Hiške Šiške na obnovo. Zato smo letos prvenstveno potrebovali - počitek. Počitek od dela, od ljudi, od gužve, od mestnega hrupa.
Kamp je že sam po sebi počitek. Ker je vse tako zelo drugače kot doma, ker so skrbi popolnoma druge, ker je način bivanja, kuhanja, umivanja, pomivanja posode popolnoma drugačen kot doma. Drug svet, zato si lahko od običajnega - odpočiješ.
Morje je meni, ki sem vodno znamenje po horoskopu, itak blizu. Kot vsaka voda (le da v hladnejše ne lezem ampak jih raje gledam od daleč). Vonj, valovi, barve - vse mi je všeč. Rada imam plaže, kakršne smo odkrili šele ko smo začeli hoditi "na morje" drugam kot na obalo južne sosede. Rada imam tiste metre in metre, tudi kilometre peska, kamor nikdar ne spraviš toliko ljudi, da bi moral zjutraj navsezgodaj odnesti tja brisačo, da imaš sploh prostor zase, ko prideš na plažo. Nikdar me ni morje tako pomirjalo kot ravno na takih plažah. Vedno je dovolj prostora, da si sam.
Naslednja stvar, ki jo obožujem na dopustu (ni pa nujno potrebna) so borovci. Kljub kakšni smolnati pikici na šotoru in kakšni iglici, ki včasih neprijetno zbode, jih imam rada. Njihovo senco, letos mi je bilo všeč tleskanje suhih vej, ki so se zadevale druga ob drugo če je pihal veter, nabrali smo lep kupček pinjol, ki so padale iz storžev, predvsem in najbolj pa imam rada njihov vonj. Tisti vonj, ki ga borovci razvijejo ko so pošteno razgreti od sonca. Mmmm, do kosti sprosti in napolni z energijo. Nobeno eterično olje ne nadomesti tistega pravega, na licu mesta ujetega vonja.
Zmagovalka pri počivanju je pa - viseča mreža. Že prejšnja je bila fina, pa čeprav je zasedla veliko prostora, če nisi podložil brisače si imel maroge po vseh delih telesa in bognedaj, če jo je namočil dež, ker smo bili za nekaj dni brez, preden se je posušila. Že pred časom smo odkrili najboljšo na svetu. Skupaj z vrvicami in karabini za pritrditev vzame prostora manj kot vrečka moke, praktično je zložena "sama vase" - v žep, ki služi kot "odlagalna polička", ko je mreža razpeta, iz materiala, ki se posuši v hipu in ni zoprn za kožo tudi če ležiš dlje časa samo v kopalkah. Hofer, 10 EUR, nič bolj kunštnega. :) Premoremo dve in letos sta šli obe z nami. Dodobra smo jih izkoristili, vsi po spisku. Običajno s kakšnim čtivom ali samo za počitek po kosilu. Razgled na borovce je bil lušten, mulčki so se tudi nemalokrat pospravili vanje, meni je, ko sem brcnila tisti hlod sploh pasalo, da je bilo stopalo dvignjeno... Kolaž fotk bo morda pričaral nekaj mrežnega vzdušja, meni najljubša je pa v bistvu posneta iz mreže - moj pogled na DH, ki se mi smeje izmed dveh skodelic sveže skuhane kave. Seveda me je zbezal iz mreže. ;) Fotka pa ostaja - samo zame.



V mreži je bilo prima tudi - brati. Se vidi tudi iz slik, ne ;) Jaz ne grem na dopust, če nimam s sabo knjig. Preberem običajno ne vseh, ker ni časa, imam jih, predelam jih pa tudi precej. Zvečer omagam bistveno prej kot doma, zjutraj zato vstajam pred ostalimi. In imam ljubi mir in čas. Letos sem udušila dve Nori Roberts v angleščini (malo romantike nikdar ne škodi), več vtisa sta pa pustili Pijevo življenje in Dnevnik srbske gospodinje. Mulčki so se zabavali ob Kaestnerju in se izgubljali v Gospodarju prstanov, otrokinja je listala Zmajčke ali barvala, DH pa je prav tako prebral Pija in Gospodinjo.

Se nadaljuje...

Kalabrija (1) - nastanitev

Tole ne bo potopis ampak tematski sklopi. Ker nisem tako pridna, da bi si sproti kaj zapisovala, pisala sem pa vtise v spomin in na fotoaparat in jih spravljala v predalčke.

Pakiranje je šlo brez večjih pretresov, sicer tako, da sem imela sama s sabo (spet) resen pogovor, da naslednjič moramo pa res drugače vse skupaj poštimat, ampak pustimo to. Pot je šla gladko. DH je za volanom kot doma in mu ni problema voziti daleč, mulčki so trpežni, TV, ki ga namontiraš na naslonjalo voznikovega sedeža je krasna reč, tako da smo prvi dan prišli v Cosenzo. Ki jo tukaj mirno spustim, je pa služila svojemu namenu - dobili smo hrano in prenočišče, da smo naslednji dan dokaj zgodaj in dovolj spočiti prišli na cilj - v naš kamp, se utaborili in popoldne že veselo namakali tazadnje v Tirensko morje.
Kamp je bil ena hecna dokaj majhna reč (v primerjavi z mnogimi, ki jih poznamo), ki pa se je izkazala kot odlična. Imajo parkirišče, prostor za prikolice/kamperje, prostor za šotore, stavbo, kjer so z ene strani sanitarije, zgoraj in z druge strani kao apartmajčki, ogromno otroško igrišče, fuzbal plac, animacijski del z barom, bazen, del s "kontejnerji" - kao ene mini hišice, ki so v bistvu služile kot prikolice in dostop na plažo. Bili smo edini s šotorom. Potem so v debelih 14 dneh, kar so bili tam, postavili še par šotorov, ampak vse tako, na kratko. Tja so hodili prespat, morda ostali par dni, tisti, ki so bili dlje, so hodili v APP ali njihove prikolice. Ker smo bili prvi, smo imeli izbiro. Izbrali smo najbolj senčen del.
Takole je izgledala naša "parcela" ob pol enih popoldne. Sine je ravno nekje sredi najine spalnice. Težko bi bilo bolje.


Med štiri borovce smo postavili naš kolos, med ostale razpeljali še vse preostalo: štrik za perilo, ograjco za kuhinjo, plahto nad mizo, dve viseči mreži. Eden od pogledov, zgodaj zjutraj:


Poleg bivanja smo plačali še "kopalno" storitev. Torej koriščenje bazena in marelo z ležalniki na plaži. Na plaži sem jaz mirno samo z brisačo, bazen nam je pa ob valovitih dneh koristil. Fantje so se že šli metat po valovih, za otrokinjo (pa tudi za ostale) je bilo pa kakšen dan prehudo.

Bazen je bil poštiman u nulo. Obvezno tuširanje, obvezna uporaba kopalne kape in bademajster, ki je ves čas budno spremljal dogajanje in ob najmanjši kršitvi piskal. Posledica: bazen, kjer je voda čista, kjer je red in se ne bojiš, od kod bo tebi ali kateremu od mladičev kdo priletel na glavo. Bazen je bil glede na kapaciteto kampa ogromen. En manjši je bil namenjen otrokom, voda je bila otrokinji recimo do prsi. Drug del je bil v L, en del konkretno globok, en del meni do prsi, tretji del stopničast, pa na sredini je imel en otoček s slapom in jacuzzi mehurčki.
Za začetek ena fotka, posneta od otroškega bazena. Kopajo se samo naši mulčki. :)


Plaža počiščena sproti, vsaj del, ki je pripadal kampu. Vse, kar je morda prineslo morje je plažni bademajster sproti pospravljal. Skrbel je za stole in ležalnike, budno spremljal plavalce, skrbel za zastavo, ki je opozarjala na nevarno plavanje. Res, oba si zaslužita pohvalo za svoje delo. Un s plaže tudi za izgled... ;) (Saj DH to že ve, no)
Takole je izgledala, od daleč, od blizu, iz kampa in "klasično":


Tam je bil tudi animacijski team. Vsako dopoldne na bazenu/plaži, med siesto pavza in tišina, popoldne spet na bazenu/plaži, zvečer na odru. Mulčki so imeli zjutraj delavnice na otroškem igrišču, zvečer ples, karaoke, neke družabne igre, ni da ni. Ljudje hodijo tja na dopust in se po cel teden ne premaknejo iz kampa. Jaz tega sicer ne razumem, ampak nekaterim očitno ustreza. Pa prav nič jim ni manjkalo.

Sanitarije po kampovsko - malo razlupane, ampak večkrat dnevno temeljito počiščene. Tudi ljudje niso bili taki nemarneži kot se rado zgodi ampak si kadarkoli prišel pomivat posodo in je bilo korito čisto, brez ostankov hrane ipd. Topel tuš sicer plačljiv, ampak več kot odličen. Itak ga nismo rabili, saj smo se po kopanju v bazenu ali na plaži stuširali kar tam. Za glave našamponirat smo šli pač po žetone.

Mi smo ta kamp izbrali predvsem zato, ker je bil po naših merilih - torej s plažo in senco pa blizu neke normalne ceste, da lahko letaš okrog. Izbrali smo več kot dobro. Hvala bogu, da nisva lezla na rt Vibo Valente, kot sva sprva mislila, ker bi bili vsakič sptroti skozlani po tistih ovinkih. Tako smo bili pa 6 km ravne ceste stran od AC. As good as it gets, res. Poleg tega se je tudi vremensko izkazal kot super. Bili smo ob morju sredi ravnine. Povsod nad okoliškimi hribi (ki jih v Kalabriji ni malo) so se ves čas po malem nabirali oblaki. Mi smo imeli pa ves čas jasno.

Porta del sole, pridemo še, če nas pot zanese mimo.


Domek, ki smo ga postavili za dopust je bil torej postavljen tako kot je treba in tam, kot nam je bilo všeč.
Sledilo je počivanje, pohajanje, raziskovanje, okušanje.

Se nadaljuje...

In smo nazaj

Že od ponedeljka ponoči, pa nisem uspela priti do mašince. V torek načrtno, oba z DH sva pustila ugasnjene računalnike. Dopust smo koristno porabili za domče zadeve, počasi prihajalu v ljubljanski mode, ampak tako, nalahko, s kavo na vrtu in popoldanskim počitkom v viseči mreži pod češnjo. Človek res ne more na vrat na nos, ne. Kljub temu smo ob lepem vremenu uspešno pospravili in oprali večino stvari, ki jih terja kampiranje in zraven celo naredili ustrezen prostor v Hiški Šiški, kar tudi ni bila majhna zmaga. Včeraj pa nisem mogla sedeti pri računalniku. V torek zvečer, v zadnji uri dopusta, sem si namreč (spet) zvila (isti) gleženj. Tako da sem bolj ležečki kot ne, sicer se kmalu pojavi zoprna bolečina.
Poročilo pride. Ko pretočim fotke. In ko zberem dovolj časa, da bom sedela zraven. Kakšna bo že danes.

Majcha se poslavlja

Do planiranega odhoda je sicer še nekaj več kot 24 ur, ampak je tole zagotovo zadnja objava pred dopustom. Jutrišnji dan je do konca natrpan s službo, obiskom dveh zdravnikov, nekaj malega nakupovanja, da o pakiranju sploh ne govorim. Trenutno premoremo očiščeno opremo za kampiranje ter posesan in očiščen avto, večino opranega perila in oprano posodo. Pokupčkano ni še nič, za nekatere reči že vem, da nimam pojma, kje so - ker imamo še od selitve kup škatel. Hiška Šiška je v razsulu. Tako da jutri prav gotovo ne bo časa še za pisanje. Po dopustu pišem dalje. Obljubljam še dve bučni objavi (ali pa obe združeni v eno, saj ni bistveno), saj smo se fino mastili te dni. Če bo kakšna hudo zanimiva reč od pakiranja, jo spišem, po vsej verjetnosti bo pa zgode in prigode jutrišnjega dne preplavilo morje vtisov, ki jih bomo nabirali na dopustu. Dolgo pričakovanem in krepko zasluženem dopustu. Daleč proti jugu nas bo nesla pot, tja na prste škornja, kamp, ki smo ga rezervirali je tik ob morju, s peščeno plažo in globoko senco, v obvladljivo bližnji okolici je kup zanimivih reči, ki pridejo na vrsto takoj po prvih dneh počitka od časa pred dopustom in vožnje. Neskončno se veselim. Samo spakirat je še treba. ;)

Polpeti iz bučk

Potrebujemo:
60 dag naribane bučke
4 jajca
4 žlice drobtin
3 žlice moke
nasekljan peteršilj
sol in poper.

Stepemo jajca, dodamo drobtine in moko, začinimo. Zmesi primešamo ožete bučke. Testo z žlico polagamo na vroče olje in popečemo z obeh strani.

Slika je že bila objavljena, ampak nič ne de, k receptu pač paše tudi slikca..


Moja opomba: zdelo se mi je preredko in sem dodala še nekaj drobtin in moke.

Soseda, ki mi je napisala tole mi je dala še recept za bučni pečenjak, tistega pa objavim ko bo preizkušen (pa s slikco). Zdaj je itak prevroče za peko v pečici.

Siničica, dober tek! In vsem ostalim tudi.