Ko podmladek kuha

Fanta, posebej mlajši, se neznansko rada smukata po kuhinji. Mlajši ravno zaradi svoje želje po tem tradicionalno vsako leto dobi od tete kuharsko knjigo. Otroško. Kar pomeni, da so recepti preprosti, pa zato nič manj okusni. Včeraj smo se mastili s čokoladnimi piškoti s kikirikijevim maslom.

Potrebujemo 200 g moke, 2 jajci, 125 g stopljenega masla, 125 gramov kikirikijevega masla, 200 g rjavega sladkorja, 1 vrečko vanilijevega sladkorja, 1 čajno žličko kvasa v prahu, 100 g črne čokolade in 2 ščepca soli.

Zmešamo maslo, kikirikijevo maslo, jajca, sladkor in vanili sladkor. Posebej zmešamo moko, kvas in sol. Čokolado stremo na koščke. Moki prilijemo mokre sestavine. Dodamo čokolado in premešamo. Na pekač polagamo za oreh velike kupčke testa. Naj bodo dovolj narazen.
Pečemo pri 180-200 stopinjah 13 - 14 minut.

Piškotki so super okusni. Slikce nimam, smo jih prej pospravili. Pa saj ni bistveno, kako zgledajo, bistveno je, da so dobri (tega se pa itak ne da pofotkat, ne ;))

Ti piškoti so bili pravi družinski podvig. Fanta sta kuhala, DH je nadzoroval in po potrebi pomagal, otokinja se je motala pod nogami, mama pa o tem piše na blogu. :)

PS: Kuharsko knjigo kot darilo priporočam tudi tistim, ki imate neješče otroke. Neverjetno, kako gre recimo grahova juha ali korenčkova solata v slast, če jo otrok pripravi sam.

Drobižki

Kar nekaj drobižkov se je nabralo v zadnjih dneh, ravno za eno fletno objavo.

Pojedli smo prve redkvice z vrta. Odlične so bile, že same po sebi, ker so bile prve prve pa sploh. Debele in slastne. V bodoče, če se bo le dalo, kupujem samo semena na traku.

Mestni avtobusi so kul. Nikdar si ne bi mislila, da bom napisala kaj takega, se še predobro spomnim tistih študentskih časov, ko sem se zjutraj drenjala na prepolni enki. Ampak avtobusi so postali čedni, dokončno so me pridobili na svojo stran pred nekaj dnevi, ko sem se v mesto odpravila z busom - parkiranje po prestolnici je namreč katastrofalno. Bil je reklamni, tiste čokolade sicer ne obrajtam najbolj (je pa ne pljuvam), notranje stene so bile namesto z grdim plastičnim "lesom" porisane kot obraščen zid na vrtu, na sedalih so bile marjetice. Odkar so poštimali še plačilni sistem, da za veliko večino opravkov v mestu plačam samo tistih 80 centov, ker sem običajno gotova v času prestopa, je tudi price performance odličen. Urbana rules.

Reciklirala sem še zeleno majčko. Tokrat sem uporabila blago s Hello Kitty, en delček sem uporabila za okras in ga obšila s perlicami. Otrokinja je (spet) navdušena. Zdaj samo še na poletje počakamo, da bo lahko oblekla tako poletne oblekce.

Orehove plalačinke so še boljše, če so prelite s čokolado, obložene s stepeno sladko smetano, za piko na i pa je zraven kepica vanilijevega sladoleda. Z obilico smeha v zabavni družbi so še toliko bolj slastne.
PS: Ne sprejemamo pritožb glede dežja v bližnji prihodnosti.

Recikliranje

S spodnjimi majčkami je križ. Vsaj z otroškimi. Otrok jo obleče še dolgo po tem, ko funkcija ni več tista prava. Kaj ti pomaga, da ima otrok oblečeno spodnjo majčko, če ves čas leze ven iz hlač, ker je prekratka? Ker otrokinja premore nekaj nespodnjemajčkastih spodnjih majčk sem se že pred časom odločila, da tiste tri, ki so že prekratke in so čisto spodobne tudi za vrhnje oblačilo, predelam v poletne oblekce. Oranžna je bila na vrsti danes. Na spodnji rob majčke sem našila najprej en, nato še drugi nabran trak blaga. Blago sem našla v eni od škatel, ki jih starši po selitvi niso odpeljali s seboj z razlago "ah, bo že vam kaj prav prišlo". In je res. Najprej sem se poigravala z idejo o nekem drugem blagu, ki ima narisan kup strašansko fletnih otroških reči v pisanih barvah. A kaj, ko je osnova - bela. Otrokinja pa kljub vsem lišpanju, kliklicam (ne, nisem se zatipkala), princeskastosti in kar je še takih reči, še vedno dnevno hodi okrog umazana kot en pujsek. Kot se za majhne otroke popolnoma spodobi, da bi jih ravno v belo oblačili pa ni.
Nastala je tale oblekca:


Ker zadeva ni roza sem se ji vnaprej odkupila z rožico. Narejeno iz koščka blaga za zavese iz Ikee, starega gumba in štirih perlic.


Ker je čisto vse nabrano okrog po hiši in ker je ideja čisto moja - ja, ja, predelanih majčk in nabranih krilc je sicer res miljavžent povsod okrog, ampak tole sem delala čisto iz glave, brez krojev ali česa podobnega, zato jo prijavljam tudi na craftalnico.
Pa čisto malo sem tudi važna: To je prvi šivani izdelek po sto letih, ki bo dejansko hodil po svetu. Saj sem dokončala pred nekaj tedni prevleko za stolček v predsobi, ampak tisto ne šteje.

Kakšni fletni dnevi

Zadnji dnevi so posuti z luštnimi trenutki.
Plesni nastop otrokinje. Prav imenitno predstavo so pripravili.
Piknik pri sosedovih. Ponavljam: lepo je biti sosed.
Prvič letos s kolesom v službo.
Pa če so do zdaj vse vrstice na P, se bom potrudila, da bodo še naprej. ;)
Prisrčno slovo od mlajšega sina, ki uživa v šoli v naravi v Bohinju.
Pred časom rezervirana knjiga je prispela v knjižnico. Sodobni načini obveščanja so takooooo fajn...
Pregled pri zdravniku z najstarejšim sinom uspešno opravljen.
Plevela na vrtu je vse polno, pridelka pa tudi. Vrtiček prav luštno uspeva. Redkvice, korenje, peteršilj, fižol, čebula, bučke, maline, solatka...


Posamezne rožce lepšajo dneve...


Po vseh ograjah zvončki. Pretežno sončni.


Pisana mavrica... Ogroooomna je.



Pozabljen sestanek za tabor (no ja, do sedaj sem bila na čisto vseh, pa so bili vsi enaki, tako da najbrž ne bo posebne škode).
Pivo, kava, koktejl,... na balkonu z DH. Vse hiše imajo balkone, pa samo midva ob večerih posedava zunaj. Pravzaprav tudi ob popoldnevih samo midva posedava zunaj. Hmmm...
Prijazna dobrodošlica vsak dan, ko pridem domov. DH pač zna izbirati marjetice. :)


Pa heci. Crknjen printer. Dan brisače. Chuck Norris (tokrat najden pri Sandri). Vsak dan nekaj. Noben dan ni bil izgubljen, hura!

Kakšna fajn sobota

Za nami je ena boljših sobot odkar smo v Hiški Šiški. Že včeraj smo večino pospravili, no, lažem, DH je, jaz sem imela obisk pa nekaj malenkosti sem spravila v red. Nabavili smo že med tednom, tako da za danes ni bilo v načrtu - nič. Prebudila me je otrokinja, ki se je prišla malo pocartat in polupčkat, preden je odbrzela na jutranjo porcijo risank. Ker je DH omagal pred TV sem imela jutro zase. Ujela sem eno kitico spanja in nekaj poglavij knjige, preden sem se spravila v vertikalo. Enkrat okrog desetih. Mlajši sine nam je pripravil zajtrk. Otroci z željo po kuhanju so res božji dar. Če so ustrezno založeni s kuharskimi knjigami pa še toliko bolj, ker potem poleg jajca na oko in svežega kruha iz bližnje pekarnice dobiš še izvrsten napitek iz kivijev, banane in jogurta. Po kavi je DH porihtal še moje kolo, medtem sem obesila eno žehto, populila par plevelčkov, poflancala par solatk (madonca, kdo bi si mislil, da bom dejansko čisto uživala v krtkanju), potem smo odkolesarili malo okrog. Domov nas je pregnal dež, tako da smo izlet kar skrajšali. Zjutraj sem bila prepozna, da bi preprečila jajca za zajtrk in potem za kosilo pač nismo jedli špinače s pirejem in jajcem. Namesto prvotno zastavljenega kosila smo jedli eno pospravljanko. To je jed, ki jo pripraviš iz ostankov, ki jih najdeš po hladilniku in zmrzovalniku. Skuhane testenine sem zmešala z omako, narejeno iz na čebuli popražene vse mogoče zmrznjene in sveže zelenjave ter neke suhe mesnine, ki se je valjala po hladilniku, vse skupaj stresla v pekač, potresla z naribanim sirom in zapekla v pečici. Njamsk. Po kavici s sosedovimi se je tudi vreme naredilo, tako da smo odkolesarili še eno rundo. Tokrat do mesta, da smo prvič v sezoni prečekirali izbor sladoledov v Čopomani. Mmmm, bazilika. V sladoledu. Nekaj novega. Nekaj fenomenalno dobrega. Pa še kavica, klepetanje in povratek domov. Sledil je prijazen večer. Otrokinja že spi, fanta gledata fuzbal, DH uživa v sobotnih časopisih, jaz kujem načrte za šivanje. Še eno pivce na balkonu z DH, pa bo dan odlično tudi zaključen. Tuhtam, kako bi se dalo tako soboto imeti vsak teden. Najbrž se je samo odločit treba, ne?

Jutra so zjutraj najlepša

Ta stavek me z malo (pa ne preveč) očitajočim tonom spremlja še iz otroštva, predvsem pa kasneje iz pubertetnih časov. Po svoje ga dopolnjujem z "jutra so zjutraj najlepša - v postelji". K sreči so otroci tako prijazni, da nismo in ne vstajamo sredi noči, pa da je moj delovnik tak, da sem po sedmi še kar v postelji. No, tudi spat hodim vsak dan ob taki uri, da je že krepko jutri.
Zadnje dni "to-do" seznam terja kup moje zbranosti, ki je popoldne ni, družabno življenje zadnjih dni pa ne dopušča, da bi delo prestavila na čas, ko mulčki pospijo. Zato že ves teden vstajam ob čisto nespodobnih urah. Pa se mi je v teh dneh zgornji stavek že marsikdaj vrtel po glavi. Pa je bilo res. Še v pižami in čez oblečenem kopalnem plašču sem si pripravila kavico, pocrkljala Zajca, se spravila pred računalnik in poštimala kup reči. V miru in tišini, ob dišeči kavi in, začuda, zbranem delu sem imela veliko kljukico vsako jutro še preden so se moji začeli prebujati in v hišo prinesli običajni živžav.
Zadnji dnevi so res fini. Kljub vremenu, ja. Tale dež mi pošteno preseda (ne upam napisati kaj bolj sočnega, si pa najbrž lahko predstavljate, ne), dnevi so pa vseeno lepi. Jutranji uspeh doma je luštna popotnica v dan, če je začinjen s kakšnim prijaznim zapisom, kot je bilo danes še toliko bolj, službena bremza, ki me je spremljala nekaj časa je spustila in šibam tudi tam s polno paro dalje, večeri so bili preživeti prijetno doma, s sosedi, v kinu, na čveku, ob sladkih in manj sladkih dobroticah (še nikdar me ni noben sir tako prevzel, da bi si zapisala ime, da ga bom znala kupit za domov), v pričakovanju bližnje delovno-privatne poti...
Jp, življenje se iz sivine zadnjih tednov spet prebuja v bolj sončne dni. Skrajni čas!

Star Wars in mejhne punčke

Vpliv starejših bratov se kaže na različne načine. Med njimi je na primer ta, da otrokinja pri štirih letih ve za Star Wars. Kar je po mojem mnenju najbrž malo neobičajno, hudo narobe pa verjetno ne. Fanta pač med vikendi gledata neke Star Wars risanke, ona pa seveda sveti zraven. Vpliv tega je tudi to, da je najnovejšemu plišastemu zajčku, ki ga otrokinja premore, ime Starvorsika. Ker je zajčica. Hmmm...
Najbrž je boljše, da ji naslednjega posnetka sploh ne pokažem. Ker je itak mahnjena na roza, Star Wars pa lahko vseeno še malo počaka.