Posebne smrekce

Vsa leta do zdaj sem poiskala voščilo, ki je čimbolj podobno temu, kar bi morda lahko ob primernem navdihu spisala tudi sama, to spravila v ustrezno voščilnico in razposlala na veliko naslovov.
Letos sem tista voščila, ki so bila poslana "reda radi" izpustila. V bezljanju zadnjih tednov pač nisem uspela poiskati večera ali več njih, ki bi ga lahko namenila voščilnicam, znamkam, bleščicam in podobnim rečem.
Sem pa zato ob različnih priložnostih spisala nekaj smrečic in jih razposlala kar po mejlu. Neosebno? Morda. Za nekatere. Za tiste, ki sem jim namenila smrečico pa ne. Vsaka je bila osebna, pisana z mislijo na naslovnika. Vsaka toplo sprejeta.
Prav tako bom naredila v prihodnjem letu. Osebno voščilo. Pisano na kožo, ne kopipejstano z interneta. Vsi imamo več od tega.

Lanč dejt

Današnje kosilo je minilo nadvse prijetno. Klepet, seveda, na prvem mestu. Eden tistih, ki udari na polno takoj po prvem "Živjo" in ne neha, dokler se končno ena od čvekulj ne spomni, da bi bilo pametno pogledat na uro, če smo že v službi... Eden tistih, ki vzpodbudi kup enega kolutkanja, ki nekam vestno zapisuje, kaj od tega je treba v naslednjem pogovoru še premleti. Ja, paše. "Več takih kosil" bo vsekakor želja za prihajajoče leto. In vsa naslednja. Ker so potrebna. In ker dobro denejo.

Ljuba Hiška Šiška

Ja, ime imaš. Včeraj se mi je prikradlo v misli in kar noče stran. Ti paše, veš. Otroci itak že od malega mislijo, da je Šiška tam, kjer si ti, drugje pa ne. Torej si Hiška Šiška. Zakaj pa ne? Je prijazno, navihano, pa paše ti. Sploh potem, ko boš še bolj krasna in sijoča kot si zdaj.
Vem, da smo te zanemarili med prazniki. Zato sem se tudi prišla včeraj malo odkupit, se malo pomenit s tabo in malo počedit, prezračit, pa pometat stran nekaj šare.
Že komaj čakaš na "make-over"? Jaz tudi.
Nekaj časa sem bila potrta, da boš prvič po skoraj petdesetih letih samevala za praznike. Nismo bili dovolj hitri. No, venček imaš, vsaj nekaj. Na eni strani si že vsa krasna, pa v glavo te manj zebe kot prejšnja leta, kar zagotovo nekaj šteje. Tudi ostalo počasi dobiva končno podobo. Ja, tudi meni gre na jetra ves ta prah, pa vonj po gradbišču... Ampak tako je. Sem ga sprejela, mi ni več zoprn ampak je vonj po novem, po boljšem. Boš videla, da bo super!
In naslednje leto bomo za praznike skupaj. Morda še boljše, ker bomo fit, pa jih bomo izkoristili bolj polno kot smo te. Smo samo poležavali, veš, smo tudi mi utrujeni, tako da ni bilo kaj prida od nas.
Še čisto malo, pa pridemo!

Skrivno življenje darilnih vrečk

Aha, pa jih mam! Ugotovila sem, kaj počnejo darilne vrečke v času, ko ležijo v njim namenjenem predalu in čakajo, da pridejo na vrsto.

Spreminjajo svoje motive!

Takrat, ko iščeš kakšno primerno za recimo otroški rojstni dan, so na voljo samo take z venčki, smrekicami, bunkicami in snežinkami. Ko iščeš kakšno v duhu božično-novoletnih praznikov, so pa same take s torticami in baloni. Kakšni zagnani bi to najbrž raziskali v nulo. Jaz bom pa poenostavila in vzela darilni papir. :)

Danes je bil lep dan

Japajade, poreče marsikdo, ki se je prebijal kamorkoli iz tople postelje na tak siv deževen dan.
Pa je bil. Včasih pride tak dan, ko se ne daš motiti in si narediš lepega. Jutranji heksenšus preženeš s tem, da si oblečeš najkrajšo kiklco, ki jo upaš obleči v tem vremenu, obuješ nove škornje, se malo nališpaš, da daš koraku malo poskoka in greš v dan. Zamujanje v šolo? Sori, dete, protokol je dogovorjen, če se ga ne držiš, tvoj problem. Peš od semaforja, tako kot na vsako drugo jutro. (Vožnja do šole je pač reč, ki je mama v jutranji prometni konici ne prakticira, če ni res nujno.) Mojstri v hiši? Prijazni, kot vsako jutro. Poklepetamo, kot vsako jutro. Pripravljeni pomagat, kot vedno. "To se vse da zrihtat, gospa". Hvala, fantje! Celo šef od fantov je bil danes dosegljiv na telefon, poklepetala sva nekaj minut. Nasploh je bil današnji dan v znamenju dogovorov, pogovorov, usklajevanj. Ena zaključena stvar in cel kup dostavljenih reči za novi domek, en dogovor za naprej, vse urejeno. Vmes par cukrčkov kot recimo nepričakovan telefonski pogovor, pa zabavni prizori, ki so se v hipu zvrstili v moji glavi, ko je eno moje pisanje prijateljico oropalo nekaj minutk dragocenega časa, pa hec s sodelavci. Običajna popoldanska norija ob prihodu domov se je ustalila malo pred TV, malo pred računalnik in malo v posteljo s knjigo, da smo zajeli sapo za naprej. Se pohecali med večerjo, mladoletni so v postelji, jaz pa brkljam po internetu, da pospijo. Potem pride namreč na vrsto čarobno opravilo - zavijanje daril. Kakor je še med vikendom kazalo, da ti prazniki ne bodo kaj prida, ker je bilo še vse v zraku, nobene prave volje ni bilo, se je včeraj potem začelo odvijati - uspela sem izbrskati še zadnje reči, soliden ovojni papir, danes pa veselo na delo. Če zaključim dovolj zgodaj, da dan lahko zaključim s kopeljo in knjigo, bo prima. Če ne je bilo pa dovolj finega danes, da lahko rečem "danes je bil lep dan".

Gospod s parkirišča, pa sva si bot

Zaradi čedalje večjega pomanjkanja brezplačnega parkirnega prostora v bližini stavbe, kjer si služim vsakdanji kruh, koristim najbližje plačljivo parkirišče. Nekoč je bil to "luksuz", ki sem si ga privoščila ob hudo deževnih dneh, zdaj imam kar abonma. Da sem brez skrbi in manj zapravim, kot če bi plačevala sproti. Abonma seveda ni kar tako, se je treba "štempljat" - ob prihodu in odhodu.
Danes potrjevanje kartice ob odhodu ni bilo možno. Ker je "en preklet butl spet vtaknil mokro kartico v mašino in je šlo vse v maloro", kot se je sicer precej bolj sočno izrazil gospod na parkirišču, ki je v dežju popravljal tisto mašinco, jaz pa za javno objavo malo (no, precej) cenzurirala. Sem le prijazna punca ;) Zmerjanje ni bilo namenjeno meni, jaz sem bila samo tam, zase sem morala nekaj vprašat. Vendar bi mu kljub vsemu, če za sabo ne bi imela dobrega dne in če ne bi imela podobne izkušnje v obratni smeri, povedala kakšno nazaj.
Izkušnja v obratni smeri? Taisti gospod mi je nekega ravno tako temačnega in deževnega dne, ko sem ravno tako že malo zamujala po mulčke v vrtec in šolo, "prekrižal pot". No, bil je v službi, tako kot danes. Takrat ni eden od nespametnih voznikov pokvaril zapornice ampak je iz meni še zdaj neznanega razloga crknil avtomat za plačevanje in se je dalo plačat samo z gotovino. Jaz pa operiram s plastiko in nekaj EUR v denarnici ni default stanje. Bankomat daleč, zamujanje v polnem teku, jaz pa za sabo eno tako čudno obdobje, da je bil tisti pokvarjeni avtomat kaplja čez rob, slap moje zoprnije, ki se je takrat usula iz mene, pa je na polno zadel tega gospoda. Tako kot sem jaz danes pokasirala njegovega. Pa sva si bot.
Na vprašanje, kako bo jutri s prihodom v službo, ker bo elektronika mislila, da sem še kar v službi, še ne vem. Ker odgovora, razen kupa bentenja, nisem dobila. Zjturaj bom uredila. Morda bo to priložnost, da za minutko, ki je običajno v jutranjem in popoldanskem hitenju nimam, zmotim tega gospoda med njegovo službo, uredim kartico, se mu opravičim za takrat in mu voščim lepe praznike. Zakaj ne bi bila prijazna, če sem lahko?

It's out there :)

Dan po tem, ko sem otvorila spletni domek, sem povabila nekaj meni ljubih. Odzivi? Vzpodbudni in prijazni. Prvi je bil po mejlu. Drugi je bil v komentarjih in v strašno nasmejano sončno prijazni objavi. :) Hvala za dobrodošlico!

Lep je dan

Lepo je, ko sneži. Še malo lepše pa je, ko pobeljeno mesto obsije sonce. Na tak dan, jasno, spustiš mulčke na sneg. Dobre tri ure so se preganjali okrog novega doma. Najlepši del pa je, ko pridejo potem domov, z mrzlimi lici in rdečimi noski, po toplem kosilu se pa popolnoma samostojno, brez trohice priganjanja razlezejo vsak nekam po svoje in je ljubi mir. Neprecenljivo. :)

Bela snežinka, ki pada...

Zjutraj je bilo čudovito iz postelje opazovati sneg. Nekaj časa sem gledala cel prizor, potem sem začela opazovati posamezne snežinke. Kot bi opazoval množico ljudi, vsaka se obnaša po svoje. Ene hitijo naravnost navzdol. Nekatere vmes malo zavijejo vstran. Kakšna za hip obstane na mestu, kot da se poskuša odločiti, kam naj gre. Sem ter tja se najde kakšna, ki kljubuje gravitaciji in se, preden jo odnese navzdol, še malo dvigne. Vsaka zase neponovljiva. Lepo je bilo.

Moram lepoto sneženja pospraviti v kakšen skrit kotiček, da jo prikličem, ko se bom šla spopadat s prometom, kidanjem, parkirišči, kasneje plundro. Da je v vseh teh nevšečnostih vseeno nekaj čudovitega, neponovljivega, nekaj, kar mi je nenazadnje polepšalo neko sobotno jutro.

Novi začetki

Včeraj je bil očitno dan za prve korake po novih poteh.
Poteh v nov domek.
Odpiranje in prva objava na blogu.
In sestavljanje prve omar(ic)e za pravi novi dom.
Dobri koraki so bili.

Da se predstavim

V pravem življenju sem Maja. Na blogu sem majcha - ne znam biti drugega kot Maja v taki ali drugačni obliki.
Jaz? Ljubim smeh. Rada imam veliko reči. Sonce. Barve. Dolge kopeli. Marjetice in tulipane. Uživam v knjigah, filmih, glasbi. Včasih tečem. Rada gledam vodo ali ogenj. Uživam ob sestavljankah, čimvečjih, seveda. Rada pečem.
Moji? Imam družino. Moža in podmladek. Dva otroka in eno otrokinjo. Imam prijatelje. Vse tisto pomembno torej.
Pa še marsikaj bi se dalo povedati o meni. Časa je dovolj, bo spisano sproti.

Takoj na začetku

Misel o blogu kolutkam že kar nekaj časa. Bi, ne bi, imam čas, se mi da, imam kaj pisat,... Kup vprašanj. Čas imam, seveda. 24 ur dnevno, tako kot vsi. Vprašanje je le, za kaj jih namenim. In zakaj ne za nekaj prijaznega? Da zberem na kupčku tisto, kar me veseli, v čemer uživam, na enem mestu zbrane misli, svoje in prepisane in druge stvari, ki mi polepšajo dan. Nenazadnje sem na raznih koncih že toliko spisala, da je morda celo že skrajni čas, da ne izpolnjujem samo tujih okenčkov ampak si izmislim in napolnim svoje.
Tole se bo še preoblikovalo, urejalo, premeščalo... Začetek pa je.
Ha, majcha ma čisto svoj blog. :)