majcha

Bananin mousse z butterscotch omako (preplonkan, seveda)

2012-02-05T21:41:00.000+01:00

Nič ne bom hvalila izboljšanja stanja, ker tega še ni v taki meri, da bi se prav hvalila... Pa itak velja, da se takoj, ko pohvališ, se nekaj pokvari... Tako da pssst, tiho, pa držat pesti, da se pozitiva, ki se počasi spet plazi naokrog še malo bolj razbohoti, prinese nekaj več energije za delo in moči za razpihanje še preostalega khm, (da ne bom grdo govorila)....
Danes se bom samo pohvalila s sladico. No, Špelo s Coulinary journey by me bom pohvalila. Ker je spet pripravila fenomenalen recept - tak, ki ga znamo ponoviti tudi navadni smrtniki, okusi so pa vseeno božanski.
Recept za bananin mousse je njen, slikce so moje, pojedli smo pa vsi.
Fenomenalno je.

Brezveze

2012-02-01T12:36:00.001+01:00

Od strašno nasmejano sončno prijazne sem samo še strašno. Če se že slučajno pokaže kaj sončka ali kaj za nasmejat, se že nekje priplazi nekaj, kar uniči tisto, kar sem počasi poskušala postavit nazaj.
Iz dneva v dan, iz tedna v teden. Ravno se mi zdi, da se bom počasi lahko malo oddahnila, uredila kaj od vedno daljšega "to-do spiska", pa sem spet na začetku. Brez volje, sitna, utrujena, neprespana, naveličana. In spet bom rabila nekaj dni, da se sestavim. In potem kaj? Naj samo čakam, kdaj in od kod bo udarilo naslednjič?
Ni mi všeč. Niti malo. Brezveze.

O rožah...

2012-01-24T07:58:00.000+01:00

Debata s sinom:
- Mami, kdaj tale naša roža cveti?
- Mislim, da ne cveti.
- Kako se pa potem razmnožuje?
- Se mi zdi, da bi zrasla nova, če bi del odrezali in posadili.
- Aha, torej je samoobnovljiva dvokaličnica.
- ... (kaj človek odgovori na to?)

Ko sem prišla k sebi sem vprašala, kako pa ve, da je dvokaličnica in izvedela, da ve, ker ima olesenelo steblo, kar imajo samo dvokaličnice...

V času pogovora je imel nekaj malega vročine.

Jaz ne znam niti poguglat tiste flance, da bi dala slikco gor. :)

Mojster Plečnik

2012-01-23T19:11:00.001+01:00

Danes se mu je poklonil Google.

Mi ga spremljamo že dolgo. V Šiški je tale njegova lepotica:

Zato ni skrivnost, da smo tole v Pragi takoj lahko pripisali njemu.

Drobižki (16)

2012-01-17T20:37:00.002+01:00

Pretežno me ni. Krmarim med boleznimi, skrbmi in splošnim "down-om". Jemljem zalet za boljše čase, bi lahko rekla - nekje v meni se pač skriva nepoboljšljivi optimist. ;)
Bilo je vseeno nekaj svetlih trenutkov zadnje čase.
Odpraznovali smo najstarejše dete. Za rojstnodnevni jedilnik si je, nič kaj tipično najstniško, zaželel česnovo juho (po češko), mesni fondi in tiramisu namesto torte. Juha je v bistvu strašno imenitna reč iz mesne osnove, ki jo preliješ čez precej narezanega česna in čez potreseš v maščobi popražene kruhove kocke. Opcijsko dodaš nek krompir, ampak to smo mi spustili. Zanimivo, da juha odvzame "pečenje" iz česna, postane malo bolj "močna", tako da je končni učinek presenetljivo fajn.
Klaviature, ki jih je dobil (zdaj se po novem to celo uči) cela družina s pridom uporablja. Naučili smo se že vse sorte. Vse najboljše recimo, pa Kuža Pazi, pa Čebelico Majo, take hude komade v glavnem. ☺
Srednje dete je imelo angino. Z vsem, kar pri njem paše zraven, torej vročino, ki se začne s 4, blodnjami ob tem itd. Tokrat ni govoril v nekem čudnem jeziku ampak se je bal muce (???) in s pravkar slečeno pižamo brisal stikalo za luč. Zjutraj je vedel, da smo ga preoblekli, ampak samo zato, ker je opazil, da je v drugi pižami kot zvečer. Seveda je šla tudi njegova bolezen v smeri največje škode. Je bil ob dva rojstna dneva in ob sankanje s šolo. Darilo je vseeno nesel danes, ko je prvič spet šel v šolo. Izdelala sva dve tabli za vse tiste dekliške "čičke mičke", ki jih obe punci zdaj lahko zatakneta za elastiko, pripneta s kljukico ali pripikata z buciko. Sicer nobena znanost: slikarsko platno, čez blago, čez elastika (taka bolj fensi s čipko), ostalo iz maminih predalov. Barvne kombinacije je izbral sam, točno določeno za vsako punco. On že ve.

Na obisku imamo Kokoško Mimi. Neka obkvačkana putka je prišla z Otrokinjo domov iz vrtca in zdaj domuje pri nas naslednjih nekaj dni. Vrnemo jo skupaj z vpisom v "dnevnik", kaj je počela pri nas. Včeraj je pekla mafine. In danes je gledala vinksice.
Aja, in vikend mi je polepšal August Rush. Lep film. Fajn glasba.
In savna z DH.

Na off

2012-01-02T20:21:00.003+01:00

Tako lenobni kot zadnje dni nismo bili že dolgo.
Če sem v soboto zjutraj še kazala neko navdušenje in sem veselo gospodinjila, rezultat tega pa je bila še ena runda potice, eni piškoti in goveja župca za čez praznike, se mi ni dalo nič več, ko sem nekje opoldne dala potico v pečico.
Za zvečer smo si spekli piščančjo torto. Smo jo že za božični večer, pa nam je bila tako všeč, da smo ponovili. V bistvu simpl ko ~~pasulj~~ piščančja torta. Pred časom sem dobila en powerpoint na mejl, pa sem po tistih slikcah v model za šarkelj zložila rahlo začinjene piščančje zrezke, ubila nekaj jajc, primešala nekaj slanine, nakockane pancete, povrh še malo zrezkov, potresla z nekaj sira in prelila z jajcem ter pozabila v pečici za debelo uro. Je fino, ker je za dvakrat. :)

Povečerjali smo doma, potem odšli do sosedovih, kjer smo malo klepetali noter, malo postopali zunaj okoli ognja - tudi čevapčičev še nismo nikoli pekli za Silvestrovo. :) Opolnoči smo spraznili šampanjčke, prižgali vso pirotehniko, nazdravili s sosedovimi, zaradi premraženosti še spili enega jegra pri nas in se pobrali v postelje. Tamale punčke okoli enih, odrasli nekaj kasneje, taveliki fantje pa sploh ne. To je že od lani veliki načrt - prebedeti za novo leto. In so se šli po moško, s flašo (kokakole :)), in z igračkami. Menda so delali runde med Wii-jem, računalnikom in ogledali so si dva dela Star Wars sage. Opoldne smo poslali sosedovega domov, našim nekaj "malega dali za prigriznit" (župca, par toastov z biftkom in kos potice) in sta seveda spala do osmih (optimistično sta šla samo za četrt urce malo počivat). Vstala sta za pojest in imela pred deseto že ugasnjeno luč. Ostali smo zdravju primerno poležavali, edina akcija so bili eni piškoti, ki sva jih z Otrokinjo spekli, samo zato, ker sem jo prejšnji teden samo prestavljala, zdaj pa vem samo, da jih ne bova več, ker je brezvezen recept in se niso lepo delali. Uspela sem pa predelati eno strašno fajn knjigo, Soba (Emma Donoghue), pa pogledala sva si par finih filmov. Invictus je v prejšnji objavi, ker je res pustil neizbrisen vtis, ostalo pa niti ni bistveno.
Danes razen zajtrka s prijatelji spet nismo počeli nič. Se pozna, da smo utrujeni, ne vsi popolnoma zdravi in se kar svaljkamo okrog. Vse delo, ki je bilo mišljeno za tale medpraznični teden je počakalo, tudi nekaj bolj finih stvari, ki sem se jih nadejala v teh dneh je šlo mimo. No ja, delo ni kot penis in lahko stoji tudi dva dni, in čisto natančno vidim, da se v zadnjem tednu niti ena stvar na moji pisalni mizi ni nikamor premaknila, tako da bo najbrž držalo. Za taluštne stvari bo pa menda tudi še čas in tista taprava volja in energija.
Aja, sem bila pa v ustvarjalnici spet po "sto letih" malo pridna v zadnjem tednu in še malo prej.
Pokažem par uhančkov, ostalega pa še ne še - ker mora ostati skrivnost, ker je del darilca za moje obdarovanke (saj bom, drage moje, zdaj res ni zneslo unsmajlikfarba)

Invictus

2012-01-02T00:04:00.000+01:00

Priporočam. Res.

I am the master of my fate.
I am the captain of my soul.

Posebna smrekca (2)

2011-12-31T13:38:00.000+01:00

Lani je bila smrekca.
Letos naj bo malo drugačna.

2 M & M

moi Špranj'ca

Coulinary journey Čas

za kreativnost Hali Sonja

Jackie4grace Malo ustvarjalno

Urškin raj Mavrična ustvarjalnica

Frišno novo jutro Pisana rokodelnica

Alcessa Pehtran Huferka Polipap crafter

Slovonske technobe Nežina ustvarjalnica

Smeh, solze in žlica vegete Moj svet Tina surfa

Srečno, ljubi blogerji!

Čas za žrebanje :)

2011-12-26T17:45:00.000+01:00

V objavi Dve leti in darilce za bralce sem namenila neko malenkost tistemu, ki bo pustil komentar.
Komentarjev je bilo 16! Res lepo, sem jih bila vesela.
Ker je bilo toliko komentarjev in ker sem dobre volje in ker imam ravno tri mulčke, so vsak izžrebali en listek. Seveda sem, štor babji, skrbno shranjene po vrstnem redu žrebanja uspela strest, tako da so zdaj izžrebani trije pofotkani v naključnem vrstnem redu in niti pomotoma ne vem, kateri mulček je "zagrešil" kateri listek.
Lucky winners so Alcessa, M in K.
In tu je dokaz:

Vsekakor je žreb tak, da ta hip še ne vem čisto natančno, kaj bo katera od izžrebanih gospa dobila. Ko mi pade kaj finega na pamet od vseh možnosti, pa sporočim. Tukaj ali vsaki od njih. :)

Orehova potica

2011-12-25T11:40:00.002+01:00

O potici je bilo že nekaj malega govora v temi o dobri gospodinji.
Lani ni zneslo, letos pa. V petek popoldne sem se oborožena s sestavinami in ključnim pripomočkom - valjarjem mame Milke, lotila take čisto taprave potice. Tale potica je kar nekako zamrla, ko jo je mama Milka nehala peči. Pa nekako ne zgleda, da se take dobrote ne ohranijo, pa čeprav preskočijo kakšno generacijo...
Dve RES fenomenalni potici sem jedla v življenju. Eno od mame Milke in drugo od moje tašče. Vsaka malo drugačna, obe fenomenalno dobri, in, ključna skupna lastnost - nobena ni nikdar šparala s filo. :)
V petek, ko sem pripravljala vse skupaj so se mi spomini kar vrstili. Na potice mame Milke. Taščinih nisem nikoli spremljala med nastajanjem, vedno je pripravila vse še preden smo prišli k njim za praznike.
Dodatno je k tem spominom pripomoglo še dejstvo, da je moja kuhinja točno tam, kjer je bila včasih, da miza stoji tam, kjer je včasih, pa valjar... Recept pa žal ne, tako da sem se morala znajti malo s knjigami, ki jih imam, pri fili pa zapovrh še z DH, ki je sugeriral še nekaj mini popravkov - njemu gre to pač boljše od rok, no, brbončic.
Testa nisem gnetla na peš, sodobna tehnika je pač kul.
Orehov nisem mlela ročno na tisti zeleni mlinček, ki je še zdaj v kleti, ampak sem se ravno tako poslužila multipraktika.
Rozinam pa sem skrbno odstranile tiste tri peceljčke, kot včasih. Takrat sem bila kot majhno dete pač zadolžena za take stvari kot so prebiranje orehov, rozin, pa, seveda najljubše, skledo od file polizat.
Predvidevam, da sem se nekako tako motala med nogami kot v petek na trenutke Otrokinja...
Testo je lepo hajalo. Tega sem se spomnila in je bilo videti prav.
Nadev je bil slasten. Se mi zdi, da mi je v njem uspelo združiti tisto najboljše obeh potic.
Valjar je delal kot mora. Čeprav sem bila v dilemi glede tega. Če me spomin ne vara, je mama Milka valjala na prtu. Jaz sem ga po nekaj potegih umaknila in delala direkt na mizi. In naslednji dan sem klicala mami, če ona morda ve, iz kakšnih količin je mama Milka pekla potice. Ker nisem bila prepričana, ali meni kaj ne gre ali je bilo njenega testa biiistveno več. Nekako s skupnimi močmi sva ugotovili, da je bila včasih miza manjša, jaz tudi, potem sem pa sama ugotavljala, da sem jaz valjala dvakrat testo iz pol kg moke, ona pa najbrž enkrat vsega naenkrat...
Ko je bil prvi del testa pomazan s polovico file je izgledalo prav uborno. DH je previdno vprašal, če se mi ne zdi, da je nekam malo file... Pa je res izgledalo bolj švoh. Ampak polovico sem jo porabila za prvo potico, ni blo kej...
Pa potem spravljanje v pekač, pikanje skoz in skoz, hajanje pod prtom, mazanje z jajčkom, peka, mazanje z maslom...
In ja, uspela je nadodlično. Družina se oblizuje. Jaz pokam od ponosa. In ene dvakrat sem že naskrivaj pomežiknila mami Milki. Se mi zdi, da me je ves čas po malem čuvala...

Prazniki

2011-12-24T10:44:00.000+01:00

Za silo smo pospravili hišo.
Pripravili "tazlat" prt na mizo.
Smrekico smo okrasili že nekaj tednov nazaj.
Podstavek s štirimi svečkami je prav tako že pred časom dobil bolj času primerno dekoracijo, školjke so bile za poleti.
Voščilnice smo razpostavili na polico.
Božično žito je spet lepo zraslo.
Škatla piškotov je že od četrtka skrita v kleti (sicer bi bila že prazna).
Od sinoči imamo tudi sveže pečeno potico.
Čakajo nas umirjeni trije dnevi.
Vsi se veselimo.

Zakaj je koristno imeti otroke?

2011-12-21T09:19:00.000+01:00

Brez njih najbrž ne bi nikdar izvedela, da je izumrl javanski nosorog. Zadnjega živega so našli mrtvega (to je bil citat).
Očitno je res.
Takile so bili:

Drobižki (15)

2011-12-19T19:11:00.006+01:00

Večerja pri Majchinih: polkilogramska štruca kruha, sedem jajc, tričetrt kozarčka arašidovega masla, tri banane in tričetrt litra mleka za posladek (zmiksano v šejk)... Kaj bo, ko bosta fanta v resnih najstniških letih (še sebe se spomnim s sendviči, odrezanimi od sredine na pol prerezanega tavelikega hlebca...) si niti pomislit ne upam. Po mojem bomo samo za hrano delali :)

CJBM blog (Culinary journey by me) je bil zadnje čase navdih za prenekatero dobroto v naši hiši. Pomarančni sladoled, krompirjevi glavnički, žajbljevo pršutovi prigrizki, solata z bučo in granatnim jabolkom...

Postavili smo smrekico. Nekako "reda radi", ni še prazničnega vzdušja pri nas. Vedno jo postavimo prej, ker nam v januar nekako ne paše, zdaj, ko je povsod polno okraskov in lučk in božičnih pesmi pa bolj. Je bila v adventnem koledarju prejšnji vikend na vrsti, pa smo zrihtali. Zdaj se je bom bolj veselila in se imela vsaj čas za pet minut usest zraven in gledat lučke. Zdaj tudi nisem več huda nanje, v nedeljo mi je šla pa kot v risanki para iz ušes, ker so bile vse zafecljane...

Otrokinja je prebolela angino. Lansko sezono ni bilo nobenih podobnih obolenj, razen tiste operacije ne beležimo nobene bolniške. Je pa tale letošnja zato toliko "težje padla". Zaradi tedna odsotnosti je bila ob nastop pri plesnih, angleščino (ki jo strašno rada obiskuje), ter dva rojstna dneva v Atlantisu in enega "na kopnem". Priznam, da je zelo hrabro prenesla vse skupaj.

Pospravila sem ustvarjalnico. In z veseljem izbrskala stare zaloge fimo mase. In ker nam je Neža prijazno pokazala ene fine pripomočke na delavnici v Prometeju si seveda privoščila en kompletek in veselo valjala. Tik tak sem mela nove uhančke. Več njih. :) Pa kup idej se še mota po glavi, me prav veseli, da je službena gužva v veliki meri mimo za letos, da se bo dalo več časa preživeti izven pisarne. Uhančki se kar vrstijo, prav tako je nastala cela jata - majcenih presenečenj. Nič ne povem. :P Lahko pa pokažem sadno ustvarjanje z Otrokinjo. V soboto sem ji posvetila kar nekaj časa, sva skupaj packali in nastala je prav imenitna ogrlica. Nič zimska, pa kaj - tudi ona ni mrka in pusta ampak vesela in sončna punca.

Srednje dete je uspešno opravilo prvi kitarski nastop. Mama je zlikala srajco, cela družina ga je šla poslušat, luštno je bilo. Zdaj bomo doma najbrž še kaj drugega kot Enkrat je bil en majhen škrat poslušali. Ob udarni točki nastopa (kitarski duo z rock uspešnico) je prijavil, da zadnje ponavadi za konec prihranijo. Ja, sine, res je. :)

Beležimo pomembno delovno zmago. Manj kot dve leti po selitvi smo garažo pospravili do te mere, da je v njej lahko parkiran avto.

Pogrešam posedanje zunaj. Poleti sva z DH skupaj kofetkala, zdaj pa raje sama pijem kavo kot da bi posedala v mrzli in zakajeni garaži. V bistvu pogrešam klepetanje ob kavi. Upam, da bo nehal kadit preden bo spet poletje. :)

Pravkar...

2011-12-19T07:08:00.000+01:00

...sneži. Prvič, če odštejem tisti oktobrski petek, ko se je videlo kakšno snežinko med dežjem. Otroci so navdušeni. Jaz grem vseeno s kolesom.

Dve leti - in darilce za bralce

2011-12-17T17:22:00.000+01:00

Kakšen dan nazaj me je prešinilo, da sem jaz enkrat decembra dvadevet odprla blog. In res, 17.12.2009 je nastala prva objava. Od takrat jih je nastalo vsega skupaj 275.
Če bi mi takrat kdo rekel, da jih bo toliko, bi ga samo dvomeče pogledala in odpravila s kakšnim ja, ja, pa že...
Hvaležna sem M za brco v rit, ona je pred mano vedela, da bo tole zame.
V super svet sem prišla s svojim blogom. Prej sem se bolj po forumih zadrževala, ampak je tole bolj po mojem okusu. Meni ljubo, skrbno izbrano. In z veseljem spremljano in prebrano.
Morda bi si kdo mislil, da je pri Majchinih vse super in fajn, ker so objave pretežno pozitivne, vesele, nasmejane. Saj je, ampak ne ves čas - tudi pri nas so zoprnije, slaba volja, težki trenutki, kot povsod drugje, je pa res, da se sama bistveno rajši posvečam taluštnim stvarem, jamranja in hudega je povsod dovolj. Nenazadnje je to tudi neke vrste dnevnik zame, zapisanih je kup stvari, ki bi najbž utonile v pozabo, če jih ne bi zapisala. Sploh tiste drobcene, a nič manj dragocene.
Za rojstni dan se spodobi, da je torta pa žurka pa darilca... Torte ne bo, žurke tudi ne, sem se pa odločila, da nekomu med bralci namenim - nekaj. Odločitev o točni vsebini darilca bo padla, ko bo znan obdarovanec ali obdarovanka. Kljub temu, da ne veste, kaj vas čaka, vas vabim, da pod tole objavo napišete komentar. Vsebina je poljubna. 26. decembra objavim, kdo dobi in kaj. ☺

Kako naj pa ve...

2011-12-16T07:29:00.001+01:00

Naša punca ima rada Filly konjičke. Nazadnje je v adventnem koledarju našla tegale:

Sposojeno tukaj

O: "Mami, kako je temu ime?"
M: "Ašja (Ashia). Piše, da je Zauberin (rekla sem seveda Cauberin). To pomeni čarodejka."
O nekaj časa gleda slikco, napis pod njo...
O: "Mami, s katere strani se že bere?"
Pokažem ji in povem, da z leve proti desni.
O gleda tisti Zauberin, pa pravi: "Ampak tukaj ni nobenega C..."

Hja, dete, kompliciran je ta svet :)

Orehovi kifeljci

2011-12-11T09:59:00.000+01:00

Tudi te pripravljam po taščinem receptu. Če so Deviške prsi moji najljubši, se DH in tavelik sine daleč najbolj navdušujeta nad temi. No, definitivno se jaz nič ne pritožujem nad njimi, da ne bo pomote. ☺ Ker so neznansko slastni.

300 g moke
175 g mletih orehov
250 g margarine (jaz delam z maslom)
125 g sladkorja
1 vanili sladkor
aroma limone in ruma

Pečemo cca 15 minut pri 200 stopinjah.

Tople povaljamo v sladkorju v prahu.

Lanska fotka:

Mesne "tortice"

2011-12-10T18:59:00.000+01:00

Ko sem zjutraj pubeca prosila, če mi prinese knjigo, da napišem recept, mi je vmes pokazal še ene "kanadske mesne tortice" iz iste knjige. In je to danes pripravil za kosilo.
V bistvu pripraviš maso kot za polpete - iz mletega mesa (pol kile), čebule, česna, zelenjave (mi smo nakockali eno papriko in naribali en korenček), žlico paradižnikove mezge, malo drobtin, vodo (midva sva namesto vode dala jajce), nekaj peteršilja, sol in poper.
Namesto da pečeš polpete, kar pomeni, da so ne le bolj mastne ampak tudi da moraš stati zraven, obračati in potem seveda čistiti pošprican hladilnik, maso enostavno - nadevaš v modelček za mafine, porineš v ogreto pečico in pečeš pol ure pri 180-200 stopinj. Pri nas je nastalo devet polpetk (sedem v silikonu za mafine, dve sem spekla pa kar v posodicah za creme brulee, da je šlo vse hkrati v pečico (kar pri nas, ki imamo okroglo pečico, ni samo po sebi umevno).
Priporočam, ker je hitro, fino, z malo packarije, dobro pa itak.

Čokoladni piškoti s kikirikijevim maslom

2011-12-10T08:23:00.000+01:00

Kuharice, namenjene mulčkom, so fajn. Konkretno ta recept je iz knjige S kuhalnico okoli sveta. Fanta pripravita tele piškote kar tako včasih kakšno popoldne.

200 g moke
2 jajci
125 g stopljenega masla
125 g kikirikijevega masla
200 g rjavega sladkorja
1 vrečka vanili sladkorja
1 čajna žlička kvasa v prahu
100 g jedilne čokolade ali 100 g čokoladnih zrn (chocolate chips po mojem)
2 ščepca soli.

Maslo, arašidovo maslo, 2 jajci, rjavi in vanili sladkor z metlico zmešaj.
V večji skledi zmešaj moko, kvas in sol. Dodaj čokolado (z valjarjem jo streš v nepravilne koščke). Mokre sestavine priliješ v skledo z moko, dodaš čokolado. Mešaš s kuhalnico.

Za oreh velike kupčke polagaš na s peki papirjem obložen pekač dovolj narazen (se razlezejo).
Pečeš 13-14 minut v 180-200 stopinj vroči pečici.

Tele sem enkrat celo uspela fotografirat...

Aktualno

2011-12-09T18:51:00.000+01:00

Ujeto danes dopoldne. Posneto z mobijem s privoljenjem lastnika ~~kafiča~~ lokala.

Pregrešno dobra

2011-12-07T22:37:00.000+01:00

Jedilna čokolada.
Sladka smetana.
Mleko.
Jajce.
Cimet.
In stepena sladka smetana za povrh.

Vroča čokolada by DH.

Polna.
Slastna.
Mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm

Deviške prsi

2011-12-05T21:02:00.001+01:00

Tako se imenujejo piškoti, ki so bili meni od vse praznične peke pri tašči najbolj všeč. Poleg potice, seveda.
Ko sem iskala recept, sem videla, da sem ga lani obljubila, napisala pa ne.
Ker bo kmalu prišel prav, letos bo namreč na sporedu kar zajetna porcija, ga objavljam zdaj.

225 g lešnikov ali orehov
225 g masla
225 g sladkorja
1 jajce
370 g moke.

Sestavine zgnetemo v testo, oblikujemo hlebčke, vanje vtisnemo luknjice, v luknjice damo majhen kupček beljakovega snega (2 beljaka, 120 g sladkorja v prahu zmiksamo v gladko zmes), na vrh kupčka položimo lešnikovo jedro.

Pečemo 15 minut pri 180 stopinjah.

Rezultat? Takile so bili lanski:

Piškoti so uspeli do popolnosti. S potico se, žal, tako kot jo je pekla tašča, najbrž ne bom nikdar znala pohvalit. Je bila pač ekstra liga.

Recept je objavljen tudi pri Culinary journey by me. Ponuja škatlico svojih dobrot.

Drobižki (14)

2011-12-04T19:16:00.001+01:00

A ni hecno, ko po tednih temeljitega načrtovanja nove kuhinje in skoraj dveh letih uporabe nekega večera, pol ure preden pridejo obiski, pogruntaš eno pomembno izboljšavo? V tistem hipu sva zamenjala vsebino dveh predalov in se spraševala, kako, da se nihče tega ni domislil že prej... Svakoga dana u svakom pogledu...

Bunny suicides so hecni. My favourite je tisti z Noetovo barko. Ali tisti s Harryjem Potterjem. Ne morem se odločit. ☺

Kino s puncami vedno paše. Če je prej še klepet ob kavi in tortici je večer prima. Pa še en tak je v planu, jupiii.

Varuh otrokovih dolžnosti je knjiga, ki jo toplo priporočam vsakemu staršu. Če pri drugem otroku misliš, da že nekaj veš, ti je pri tretjem absolutno jasno, da še vedno nisi videl niti približno vsega. Koristno branje v vsaki fazi starševstva.

Spala sem dvanajst (12!) ur v kosu. Očitno sem bila res skurjena. Kljub temu sem šla po kosilu malo poležat.

Volilni listek sem oddala. Žal sem morala izbirati med manj privlačnimi opcijami - nihče ni namreč obljubil dodatnega dne v tednu ali vsaj kakšne ekstra ure dnevno...

V pižami sem na terasi pila kavo. Decembra? Hmmm...

Krompirjevi glavnički in bučni creme brulee za kosilo. Oboje super.

Po Otrokinjino

2011-12-03T10:23:00.001+01:00

Saj bi napisala "Po žensko", ampak naša punca je razred zase.
To dete non stop govori in vedno ob niti pripovedi naplete še kup enih pentelj, tako da jo moraš prav zbrano poslušat, ko ona kaj pripoveduje, da ne zgrešiš bistva. Kar je, priznam, včasih prav naporno in kdo ve, koliko podrobnosti mi uide. Zato me je preblisnilo, da poskusim napisat, kako bi sinov stavek povedala ona. Ravno tako brez premora, zapisala bom pa razdeljeno na besede, ker je to že poslušat težko, kaj šele brat. Imena so izmišljena, so vpletena v zgodbo samo za ilustracijo. :)

Mami, takoj po kosilu, danes smo jedli meso in krompir in juhico in solatko in sem vse pojedla, no, samo solatke sem malo pustila, sem se oblekla in šla domov, pa najprej sva šli do njene hiše skupaj s sošolko in sva se pogovarjali in potem sem šla previdno čez cesto, sem počakala na zeleno luč, kot je treba in kot je tudi zadnjič dedi pravil, ko smo bili na obisku in smo jedli piškotke, da je treba zelo pazit na cesti ker je nevarno križišče, in ko sem prišla domov sem doma videla tvoj listek na mizi ampak sem se najprej malo pogovarjala s fantoma, sta bila že doma ker sta imela danes čisto malo pouka, potem pa sem začela zlagat posodo iz stroja, in sem vse pospravila, samo za kozarce sem prosila, da mi fanta pomagata, ker še ne dosežem do police, sem še premajhna, nisem pa upala vzeti pručke, ker je bil pod njo Puki, da ga ne zmotim in potem me je klicala Maša in vprašala, če se grem lahko k njej domov igrat, tukaj blizu so doma, v tisti beli hiši blizu naše pekarne, z njeno mamico sta se zadnjič na praznovanju pogovarjali, ker smo se otroci še igrali in ste vsi starši dovolili še deset minut ker smo bili res pridni, ampak šla bi k njej samo do petih ker ima ona potem glasbeno šolo, a veš, ona igra violino, v isto šolo hodi kot midva na kitaro, ampak njo pelje oči, pa nima občetrtkih ampak ob torkih pa res bi rada šla k njej ker se je pri njej res luštno igrat in ker je moja dobra prijateljica pa še dve petki sem dobila v šoli, smo dobili nazaj kontrolko od matematike, ki smo jo pisali prejšnji teden in sem dobila pet, sem imela čisto vse točke, samo jaz in Tina iz razreda, tista z očali, pa samo še dve petki sta bili v razredu pa še angleščino sem bila vprašana in sem tudi vse znala in dobila pet. Sej lahko grem ane, prosiiiiim?

To je na kratko. :)

Po moško

2011-12-01T18:01:00.000+01:00

Danes kliče sine:
"MamijazsemzdajleprišelizšoleinbomzložilposodoizstrojakotsinaročilainpotembišeldopetihkBenjaminupašedvepetkisemdobilsejlahkogremaneprosiiiiiiim?!

Kratko, jedrnato, "to the point".

Čisto po mamici

2011-12-01T06:43:00.000+01:00

Otrokinja se zadnje čase rada sama zadržuje v svoji sobi. Posluša CDje s pesmicami in pravljicami in čara po svoje. Riše, barva, ustvarja (bleščice, lepilo pa to), sestavlja Hama perlice ali - sestavljanke.
Trenutno je na tleh tole:

po mamici :)

Podražitev Uskladitev cen

2011-11-29T21:22:00.000+01:00

Vožnja z mestnim avtobusom v Ljubljani bo po novem dražja. No, oni pravijo, da so cene uskladili. Jaz pravim, da so jih podražili. Cene so se zvišale in to divje, pa če to poskušajo zakamuflirati v kakršnokoli frazo.
SSKJ pravi takole:

podražíti -ím dov., podrážil (ȋ í) zvišati ceno: podražiti blago, živila; meso se je podražilo / podražiti proizvodnjo

No ja, morda pa se lahko takole igračkajo, SSKJ ob glagolu "podražiti" res ne navaja izrecno avtobusnih vozovnic...
Vožnja, ki je prej stala 0,80 EUR (z možnostjo poljubnega števila prestopov v intervalu ure in pol od prve vožnje za ceno ene vožnje) bo zdaj stala 1,20 EUR. Kar je 50 (petdeset!) odstotkov več.
Fanta sta dovolj velika, da na trening košarke, od doma oddaljen dve do tri postaje z mestnim avtobusom, hodita sama. Ker trening traja uro in pol neto, to pomeni zaradi preoblačenja, čakanja na avtobus itd. dve vožnji na fanta, torej štiri na dan, ko imata trening. Prej je to družinski proračun stalo 3,2 EUR. Zdaj bo to stalo 4,8 EUR. To je že toliko, da ju tisti dve postaji raje peljem z avtom. Je ceneje.
Kakor nam je bil novi koncept voženj z mestnimi avtobusi bistveno bolj všeč od prejšnjih žetonov, saj v sklopu ene vožnje že lahko kaj opravimo recimo v centru mesta in se s tem izgonemo parkiranju, bomo zdaj očitno spet večkrat v avtu kot na avtobusu.

Nepotrpežljiva

2011-11-28T18:32:00.003+01:00

Neučakana sem. Zelo hitro me mine potrpljenje, če se kaj ne zgodi v času, ki sem ga pripravljena tolerirati pri kakšni stvari. Pa čeprav gre za nebistvene reči. Recimo da se spletna stran nalaga nekaj sekund dlje, kot občajno. Ali da na samopostrežni blagajni ne morem potegniti naslednjega izdelka tako hitro, kot bi si želela. To je tudi eden od razlogov, da se nikdar nisem lotila vlačenja filmov z interneta. Kdo bo pa to čakal... :)
Po drugi strani pa obstajajo granatna jabolka, pomelo in sestavljanke.
Jackie4Grace me je danes spomnila na to, da sem o prej naštetem že imela namen pisati. Meni pri granatnem jabolku namreč ne kaplja in ne curlja. :) Vsaj ne v omembe vrednih količinah. Je pa res, da je to pri meni en tak meditativni postopek. Vzamem nož, krožnik, ganatno jabolko z nožem previdno načnem, da olupim samo toliko zunanje lupine, da ne poškodujem nobenega zrnca. In potem se počasi, zrno po zrno, preglodam skozenj. Jaz, ki nestrpno tapkam po mizi vsakokrat, ko startam računalnik - ker to pač ni takoj ampak čez kakšno minutko... Je pa res, da je napo objavil kot komentar en koristen nasvet. To pa bom izkoristila takrat, ko bom spet našla tisti recept, ko na solato (sladico?) potreseš zrnca granatnega jabolka... Za tisto namreč nimam potrpljenja z lupljenjem. Pa zastopi, če moreš...
Podobno je s pomelom. To je tisti ogrooooomen zelen agrum, ki je za moj okus na zgornji meji grenkosti, ravno prav osvežilen in ravno prav kiselkast. Pri tem je podobno. Ko odstranim debelo zunanjo lupino vsak krhelj posebej natančno olupim, saj je ovoj krhlja absolutno pregrenek. Pa kaj potem, če traja pol ure, da pojem kos sadja...
Sestavljanke so prav tako poglavje zase. Pri nobenem delu, ne glede na to, ali mi je všeč ali mi smrdi, ali se mudi ali imam dovolj časa, ne zdržim dolgo. Vedno imam načetih sto stvari hkrati in se premikam od ene do druge. Razen pri sestavljankah. Tam pa mirno ure in ure čepim zraven. In me niti modro nebo, kjer so vsi koščki enake barve, ne spravi iz tira. Cel kup sestavljenih imam za sabo, največja recimo je ena aplska pokrajina v 5000 delih. Pa Klimtov Poljub. Pa Tadž Mahal. Pa kupi tistih majhnih, po 500 kosov, ki ti skrajšajo kakšen večer ali dva, pa jih potem razdreš za naslednjič. Med zadnjimi je recimo tale:

slika sposojena tu

A ni svetovna☺? Najprej se je izkazalo, da je hudo komplicirana, ker je v naši izvedbi pretežno zlata in črna, potem se je izkazalo, da je pisofkejk, kljub dvatisoč koščkom, ker so itak napisi, pri njih pa vedno veš, kako so prav obrnjeni. Ha. Sestavljena naskrivaj, ob dneh, ko DH ni bilo doma, da jo je dobil v okvirju za RD. On ima namreč strašno rad zemljevide.
Me zanima, če ima to kaj opraviti s tem, da sem riba po horoskopu. Vsaka v svojo stran...

Sonce!!!!!

2011-11-27T18:39:00.002+01:00

Po sploh ne vem koliko dneh, ko v prestolnici nismo videli niti S od sonca, se je danes le prikazalo.
Seveda smo v hipu obrnili plane na glavo. Delali bomo zvečer, magari do dveh zjutraj, zdaj gremo ven. Z DH sva napokala dva mulčka od treh (en je zbolel), fotoaparat, nekaj orehov in smo šli peš v Tivoli.
Mrzlo vreme, še zadnje jesensko listje na drevju, kupi listja na tleh, precej sprehajalcev, kar nekaj ptic...

Zmagovalke pa so bile veverice. Že ko sva pred leti vozičkala s tavelikim sinom, je v enem delu parka starejša gospa vabila veverice s poslasticami in jih klicala "Muki, Muki". Tako da se je to nekako prijelo in če smo v Tivoliju, gremo tam mimo, če morda kakšno uzremo.
Danes smo imeli več kot srečo. Veverice niso bile prav nič bojazljive, približale so se čisto do nas, tako blizu, da se je DH smejalo še dolgo, ker je uspel eno celo malo pobožati. Odnesle so nam nekaj celih orehov, pustile pa kup nepozabnih spominov. Fotke? Žal ne tako fajn, kot bi si želela. Tema, sposojen aparat... Upam, da bo drugič boljše.

popolnoma brez strahu se približa ljudem

manj kot dva metra od nas se je mastila

dve na eni sliki

Mene, rojeno spomladi in od malega živečo v "beli" Ljubljani, jesen ne gane kaj dosti. Mi je pa jasno, zakaj je najljubši DHjev letni čas prav jesen. On jo je dolga leta doživljal izven prestolnice, s soncem obsijano, s čudovitimi barvami pobarvano, pa še prav zmrzljive sorte ni.

Freddie

2011-11-24T22:57:00.002+01:00

Queene poslušam še iz časa, ko je bil Freddie še živ. Še na kasetah... Danes so v spomin dvajsete obletnice njegove smrti pesmi skupine Queen vrteli pogosto. Meni je bilo všeč. Uživala sem v marsikaterem njihovem hitu.
Ko sva se pred nekaj leti z DH odločala, ali naj greva v Beograd na koncert Queenov, je bila največja dilema "Queeni brez Freddieja? Hmmm?" Pa sva šla. Queeni s Paulom Rodgersom so bili odlični. Predvsem (ali zlasti) zato, ker se niti ni trudil biti Freddie. To pač ne gre in on to ve. Freddieja je v vseh pesmih kljub temu dovolj, lepo so se spomnili nanj tako glasbeniki sami kot s posnetki na zaslonih, tako da je bil koncert odlično doživetje. Ni nama bilo žal in če bo še kdaj kakšna priložnost, najbrž spet greva. Verjetno z mulčki. ker je glasba Queenov tudi njim všeč.
Danes sem se večkrat spraševala, ali danes v glasbi obstaja kdo, za kogar bo čez dvajset let še kdo vedel? Se bo kdo obdržal do otrok mojih otrok? Ali so stvari enostavno preveč hipne, da bi se lahko obdržale dolgo? Že tehnika crkne takoj po izteku garancije, sploh si ne znamo predstavljati, da bi danes kupljen pralni stroj delal 15, 20 let, kot so delali včasih...
Ne zgruntam, ali smo ljudje navajeni sprememb ali glasba enostavno ni več tako dobra?
Taka tema vsekakor rabi svoj link. Težka izbira, med toliko dobrimi, ljubimi.
Pa naj bo tale, ker mi je res noro všeč.

Keeping the faith

2011-11-19T18:12:00.000+01:00

Fletno filmsko lenuharjenje za solo petkov večer po dolgem tednu...

Aha! Pa te mam!

2011-11-18T22:18:00.000+01:00

Zdaj vidim, da je bil tisti smajli - prikrivanje sledov z namenom zmesti Majcho!
Seveda sem bila takrat tako vesela in navdušena, da se sploh nisem vprašala, če sem morda za kaj prikrajšana. Seveda sem! Pa še kako!

In tu je dokaz.
Nekaj sem iskala v predalu z dobrotami.
In našla še eno "štangico" Fererotov, prav takšno, kakršno sva zadnjič zvečer uničila z DH.
V štangici je zapakiranih 5 (PET!) Fererotov!!!
In jaz sem dobila samo dva!!!!!!

Ampak sem bila smajlija zelo vesela.
In nič nisem huda. Bom zmazala še zadnjo štangico.

Še pet minut...

2011-11-18T08:07:00.002+01:00

...si je izborila Otrokinja.
Prava mala Parižanka je, če se spomnim Mačka Murija, tale naša punca...
Saj med vikendi je fino, ker je ljubi mir tudi do desetih zjutraj. Med tednom je pa težje, ker se nam mudi.
Danes sem si rekla, klinc pa vse skupaj, pustila punco v postelji in si naredila kavo. Tak čist taprav kapučino. S penico s kupčkom.
Jaz mam pravo stvar:

Za vas pa...

Nespresso. What else.

Filmsko presenečenje

2011-11-17T22:11:00.004+01:00

Pred kratkim so dva zaporedna večera na TV vrteli Tarantinov Kill Bill (1. in 2. del).
Filma sem v kinu prešpricala, prav tako sem zavijala z očmi vsakič, ko so predvajali po TV - ker spet ni nič za gledat...
Sploh ne vem, kaj me je prejšnji teden premamilo k ogledu. Trailer prvega dela ne pokaže kaj dosti tistega, kar bi mene pri filmu pritegnilo. Drugega se nisem niti lotila, drugi so običajno kvečjemu slabši...
Videla sem oba. Pravzaprav sem drugega komaj dočakala.
In naslednjič, ko bosta na TV, ne bom jamrala. :)
Ampak bom še enkrat uživala v vsakem pretiranem posnetku špricanja krvi, neobičajnih gibih (celo za borilne veščine), odličnih dialogih, fantastičnih igralcih in, seveda, glasbi, ki vsemu skupaj da piko na i.

Ta vikend si po dolgem času spet ogledam Šund. Je ravno prav dolgo od zadnjega ogleda, da ga ne znam več na pamet. ☺

Opravičilo

2011-11-17T09:16:00.000+01:00

Na tem mestu se opravičujem tistemu, ki je včeraj pridno na kup nagrabil kup listja.
Nisem se mogla upreti in sem šla, namesto naokrog, naravnost čezenj.
Fino je bilo. :)

slikca je sposojena tukaj

V svoj zagovor naj povem, da ga nisem toliko razbrcala, kot me je mikalo.

Dialog

2011-11-15T09:19:00.000+01:00

Včeraj (v bistvu že danes) po posladku sem se spravila še pred računalnik.
Poklicala sem DH, da si pride eno hecno slikco pogledat.
Naslonil se je na naslonjalo mojega stola in se skoraj zvrnil.

DH: Ta stol je zanič!
Majcha: Ne, ta stol je za enega.

Posladek

2011-11-15T00:40:00.000+01:00

Z DH si brez hujše škode mirno privoščiva večerne pojedine v kuhinji. Nocoj je bil to sendvič s šunko in pršutom, paradižnik z mocarelo in baziliko ter Fereroti.
Medtem, ko sem jaz pospravljala posodo v stroj je DH pojedel svoj del in meni pripravil sladico.

Je bilo še bolj slastno kot sicer.

Plus dneva :)

2011-11-10T19:50:00.000+01:00

Tokrat je smajli pravi. :)
V prejšnji objavi sem omenila, da "pravi plus" današnjega dne še pride.
Med obrezovanjem potonik sem vrtnice, ki rastejo ob stopnišču videla z malo drugega zornega kota kot običajno. In tam, stisnjena ob stopnicah se je sramežljivo skrivala še zadnja letošnja. Res sem se je razveselila. Kljub okoliščinam mi je polepšala dan. In nam jih bo, v vazi na mizi v kuhinji, gotovo še nekaj.

Plus dneva :(

2011-11-10T14:27:00.002+01:00

Smajli v naslovu je obrnjen pravilno. Na žalost....
Po enournem delu s pomočjo kupa tehnikalij kot so kompresor, dvigalka in specialni ključi sva z DH odkrila krivca za prazno zračnico, ki me je zjutraj "pozdravila" še pred prvo kavo. Odšraufala sva rezervo, zamenjala preluknjano gumo z rezervo (pravzaprav celo kolo), napolnila vse gume (če sva že kompresor razvlekla) in dolila malo olja, če sva že rihtala avto. Pa da povem po pravici: DH je naredil glavnino dela, tista dvojina v prejšnjem stavku je tako, da se lepše sliši. No, saj jaz nisem stala križem rok: šla sem po papir za brisat palčko od olja, se naučila, kam se olje sploh nalije, videla celoten sistem demontaže in montaže in vmes porezala suhe potonike, ki so rasle pred hišo. Sem pa prva videla krivca, DH je medtem namreč sedel v avtu. Bil je en plus šrauf (odtod naslov ☺), pobran neznano kje, predvidoma včeraj zvečer, saj sem se domov vrnila še čisto brez težav.
Ehja, kot da za danes ni bilo načrtovanega drugega dela... In zimskih gum sploh še nimam doma, s tem sem se nameravala ukvarjati naslednji teden.

Resnični plus nenačrtovanega postopanja zunaj pa v naslednji objavi.

Kaj polepša dan? (2)

2011-11-06T11:03:00.000+01:00

Pred Hiško Šiško raste octovec (Rhus thyphina). Meni je to strašno lepo drevo. Žal na našem ni skoraj nič rdečih storžkov, ki naj bi sicer bili na koncu prav vsake veje - vsaj spol rastline pravi. Ti storžki so namreč meni osebno poleg zanimive krošnje posebej ljubi. No, vsako leto je bolje - lani je bil en storžek, letos sta dva. Kar je sicer 100% prirastek, ampak, jg, če nima storžkov mu "nekaj manjka". Tako da sem že resno razmišljala, da ga bi ga zamenjali za kaj drugega.
In potem je prišla jesen. In listi so se obarvali v vse jesenske barve, kar jih je. Drevo prijazno pozdravi z vsemi prelivajočimi se odtenki od rumene preko oranžne, rdeče do osnovne zelene tudi ob polj pustih dneh, kaj šele ob sončnih, kot je bil včerajšnji.
In če je tole prizor, ki ga zagledaš, ko stopiš iz hiše, zakaj bi že človek menjal drevo?

Kaj polepša dan? (1)

2011-11-05T14:33:00.001+01:00

Včerajšnja objava me je pripravila do tega, da bom začela objavljati novo serijo objav. Nekatere bodo s slikami, nekatere bodo brez, nekatere se bodo skrivale v drugih objavah, bodo pa. Me zanima, koliko se bo takih objav nabralo in kaj vse se bo skrivalo za njimi.
Danes torej prva.
Zadnje čase pridno kolesarim.
Na poti domov me vedno "pozdravi" tale možiček, ki ga je nekdo narisal čez cestno oznako.
Prav simpatično se mi zdi.

Kaj me je v letu 2011 najbolj osrečilo, spravilo v dobro voljo, nasmejalo?

2011-11-04T19:37:00.000+01:00

Tole vprašanje sta mi danes zastavili tako M kot Hali. Z istim namenom - podeliti koledar, ki ga podarja Dom in stil.
Ne, jaz koledarja ne podarjam. Z veseljem pa širim idejo o njem vsem, ki me berete. Morda se po moji zaslugi še kdo zamisli in po svojem spominu pobrska za lepimi trenutki in ugotovi, da jih pravzaprav ni malo.
In točno s tem namenom pišem to objavo. Da se zamislimo, preštejemo trenutke, dneve, celo daljša obdobja, ko smo res srečni, dobre volje, nasmejani. Jaz sem čedalje pogosteje vse od naštetega. Nenazadnje že moj "podpis" opisuje kot strašno nasmejano sončno prijazno. In bolj ko sem taka, bolj so okrog mene tudi taki.
Kje najdem svojo srečo, smeh, veselje? V tisoč stvareh, pa naj se še tako pocukrano sliši.
Tu je družina, ki ponuja še in še smeha, ponosa ob dosežkih, objemov, miru, ko mulčki pospijo in jih pokriješ in gledaš mirne obrazke, okusen sendvič, ki ti ga DH prinese v pisarno sredi noči, jutranje cartanje v veliki postelji.
Tu je delo, ki je lahko strašno zadovoljujoče, če namesto strogo uradnega pristopa izbereš nekoliko mehkejšega a še vedno korektnega. Neverjetno, kakšni odzivi...
Tu so prijatelji, ki te razveselijo tako ali drugače, s katerimi se že ujamem, če ne drugače pa s pomočjo sodobne tehnike, če se le da pa se dobimo, kaj pojemo, popijemo, se naregljamo za nazaj in za naprej.
Tu so počitnice, take in drugačne, ki nosijo veselje novih doživetij, zanimive izkušnje, neprecenljive vtise.
Tu je tale moj spletni domek, ki je tako zelo moj da si nikdar nisem znala predstavljati, da bo tako imenitno - z vsem, kar sodi zraven - obiskovalci, drugi blogi, komentarji, nenazadnje moje lastne objave s starejšim datumom, od katerih bi marsikatera ušla v pozabo, če je ne bi zapisala.
Tu so drobne stvari, malenkosti - kakšen prizor, ki ga uzreš mimogrede, prijazen pozdrav že koga, drobna gesta, ki polepša dan.
Tako, to je moja spodbuda k iskanju lepih trenutkov. Saj ko jih spoznaš, jih lahko poskusiš ujeti čimveč. Ker si bolj pozoren, saj nikdar ne veš, kje te najde nekaj, kar morda traja le hipec, ampak še dolgo riše nasmeh na obraz.

Seveda bom pa tole objavo polinkala obema v komentar - koledar je le strašno fleten ☺.

Daljinci

2011-11-01T21:09:00.001+01:00

Imam se za kar brihtno in sposobno punco. Vse sorte znam in razumem. Popolnoma in dokončno pa zmrznem pri - daljincih. Tistih za TV.
Nekako ne gre v mojo glavo, zakaj jih potrebujemo toliko. Trenutno aktualna TV ima 4 (štiri!) daljince. Prejšnja pa tri. Drugačne od trenutno aktualne, se razume.
Za prižgat TV je treba uporabiti enega. Če hočem recimo zamenjati kanal je potreben drug. Za zvok spet tretji. Ja hudiča, vse naprave, ki jih poznam, postajajo manjše, preprostejše, "več v ena", plug and play, samo tile daljinci se kar množijo pa vse več gumbov imajo, ki so bodisi opremljenimi z nekimi iks znakci bodisi opremljenimi s popolnoma nerazumljivimi napisi. No, ne toliko nerazumljivimi kot neintuitivnimi. Očitno zahtevam preveč, če bi si med poplavo gumbov, če že morajo biti tam, zaželela kakšnega preprostega. Npr da obstaja gumb "TV" - ki bi vključil TV, ko se prikazuje kaj drugega, recimo DVD ali internet ali kajvemkajševseznatistavelikačrnazverina.
Priznam tudi, da grem kdaj, sicer globoko v zadregi, vprašat mulčke - njim je namreč vse jasno.

Morda pa bo kdo našel tržno nišo: TV daljinec za ženske? Me itak rabimo samo prižiganje, glasnost in menjavo kanalov...

Ker je to tako, sva se, jaz malo bolj kislo, DH pa še bolj od srca, smejala enemu od nadaljevanj serije Sodobna družina. Claire je imela podobne težave.

Razlog, da si sploh upam kaj takega "naglas povedat" je pa v tem, da sploh nisem edina. Kar mi je v tolažbo.

Zobna miška

2011-11-01T10:47:00.000+01:00

Že prejšnjo soboto sem pod vplivom ravno dobljenega zobnega aparata pri mlajšem sinu nekoliko zaskrbljeno pogledovala proti ustom Otrokinje. Pa saj ona nima tako nametanih spodnjih zob, ne? Kako, da prej nisem opazila? Najbrž je to zaradi vseh obiskov pri ortodontu...
Pa potem v nedeljo pri zajtrku spet pokukam, saj otrokinja prikladno sedi ob meni, mi pa itak čebljamo med obroki kar precej. Ni mi dalo miru in sem le pogledala malo od bližje. Ja madonca, punca ima ja zmajani obe spodnji enki! Ni čudno, da zobje izgledajo čisto nametani.
Sinoči je vse skupaj doseglo vrhunec s tem, da je prvi zobek izpadel. No, po tuširanju sva ga vzeli ven, itak se je komaj še držal.
Seveda je po družinski navadi, pripravila zobek poleg pisemca za zobno miško. No, ona ji je narisala risbico. Zobek je bil natančno postavljen v krogec med hiško in metuljčkom.

Zobna miška je, kot to pri nas počne, zobek skrbno pregledala, pustila pisemce s pohvalo in pohvalnim "kar tako naprej" in nagradico. Za prvi zobek je bila to ena hudo imenitna zobna ščetka s Hello Kitty in lučko, ki utripa tako dolgo, kot naj bi se zobki čistili. Navdušenja še pa še, upam le, da bo tudi motivacija zdržala dolgo.

Zimska oprema ☺

2011-10-25T23:37:00.001+02:00

Splet okoliščin je pripeljal do tega, da moram vsake toliko za celo dopoldne nekam, kjer ni daleč okrog nobenega parkirnega prostora, obenem pa je vse skupaj dovolj blizu Hiške Šiške, da bi šla načeloma lahko tudi peš. Prav tako imam mestni avtobus, vendar samo eno linijo, ki vozi relativno poredko.Ampak: mestni avtobus čakaš neznano dolgo, peš je v zoprnem vremenu vseeno kar daleč, tako da sem pridna in se vozim - s kolesom. Je le boljše, če me zebe pet minut kot če me četrt ure, ne?
Bolj ko je slabo vreme, večkrat se spomnim na rek "Ni slabega vremena, je samo slaba obleka". Pa kar drži. Tudi ob tistih mrzlih in napol sneženih dneh sem bila s kolesom. Edina daleč naokrog. ☺ Če bi šla peš, bi bila gotovo mokra, tako pa me ni našla niti kaplja. Res pa, da mi pri pešačenju skoraj zagotovo ne bi padlo na pamet, da bi imela oblečene zimske hlače, softshell, gumijaste škornje, šilt kapo, čez vse pa pelerino. Daleč najboljša investicija so bile pa zimske kolesarske rokavice in zame, ki so mi kape pretežno zoprne, naušniki. Ušesa so mi hvaležna, roke pa tudi.

Mnja, z zimskimi gumami za avto ne bom tako poceni prišla skozi... Bi blo pa fino.

Kar lepo uspeva

2011-10-23T21:42:00.001+02:00

Kar smo sejali, bomo na novem vrtu tudi kosili.

Tudi tam, kjer so zdaj še vidne zaplate peska, poganjajo drobne bilke.
In japonski dren ima rdeče liste, kot obljubljeno.
Prav super bo.

Orecchiette con cime di rapa

2011-10-22T12:18:00.001+02:00

Skoraj obvezna reč, ki si jo Majchini kupimo na kakšnem potovanju, je lokalna kuharica. Priznam, potem ne kuhamo toliko, kot bi si včasih želeli, pa vseeno nam je v veselje potikanje po knjigarnah in izbiranje česa primernega.
Letošnja Puglia nas je navdušila za orecchiette. To so pač ene od mnogih tipičnih lokalnih testenin. Kot lokalna specialiteta je seveda večkrat omenjena kombinacija "orecchiette con cime di rapa".
Vse skupaj moram pravzaprav začeti na začetku.
Prvič: DH in jaz ne govoriva italijansko.
Drugič: DH in jaz sva iz mest in o kmetovanju ne veva hudo dosti. Ravno vijoličnih krav nama ne podtaknejo, da bi kakšno šavje na podlagi majcene slikce iz knjige znala pravilno kupiti v trgovini pa tudi, kot se je izkazalo, ne gre iz prve.
Tako smo torej kupili orecchiette in eno "šavje" na ci. Ko sva to šavje primerjala s tistim v knjigi sva pač ugotovila, da to ni to. Kupila sva - cikorijo. No, orecchiette smo takrat pojedli s paradajzom, cikorijo pa v solati.
Kasneje se je izkazalo, da je "cime di rapa" - perje od repe. In da je pač ni.
Ko smo prišli domov naju je preblisnilo, da sosed pa ob kakšnem svojih obiskov v ruralnem okolju zna dobit kaj perja, saj je pri nas to, kolikor nama je znano, odpadek.
In ja, dobili smo goro tega perja, ga očistili, skuhali po navodilih iz knjige, torej vrgli v osoljen krop, ko je zavrelo, dodali testenine, ko so bile testenine kuhane, vse skupaj precedili, zabelili z na olivnem olju popraženim česnom in slanimi filetki (inčuni).
Nastala je presenetljivo okusna jed, ki smo jo zmazali za večerjo nekaj dni nazaj. Vsi, tudi mulčki.

Danes sem ob preverjanju pravilnosti črkovanja našla še en filmček, kjer jih pripravljajo postopkovno malo drugače, kot pravi recept v najini knjigi, dodajo tudi čili, ampak suma sumarum je rezultat krožnik okusnih testenin.

In še odličen stranski učinek: čisto iz firbca sem preverila, ali tale metoda lupljenja česna res deluje tako, kot je prikazano. Res deluje. ☺

Slovo mojstra

2011-10-21T16:41:00.000+02:00

Delo mojstra Pavčka me je spremljalo od malih nog, me spremlja danes in bo zagotovo spremljalo mene, moje otroke in še mnoge še mnoga leta. Jurija Murija znam še vedno praktično v celoti napamet.

Bruselj (3)

2011-10-19T21:19:00.002+02:00

V soboto sva se do sitega naspala, do sitega najedla in šla najprej na vrh MIM (Museum of musical instruments) na kavo. Z DH sem morala deliti ta razgled, pa še fajn se mi je zdelo, ker je on običajno tisti, ki odkriva take fine kotičke in mi jih potem rad pokaže.
Poiskala sva nekaj turističnih kotičkov,

našla nekaj čisto naključnih zanimivosti,

si odznotraj ogledala katedralo, spila pivo (ki je šlo malo težko dol, saj sva ga v fensi lokalu čakala debele pol ure), si ogledala razstavo o Bruslju nasploh in zbirko oblekc za Manneken pisa (pišuka, več kot 650 jih ma - kaj bi blo šele če bi bil punca?), en pivski muzej, en park in, zadnji postanek pred fino večerjo, Atomium ponoči.

Takole pod črto moram priznati, da mi je bil Bruselj nad pričakovanji všeč. Pričakovala sem bolj pusto ali dolgočasno mesto in prav fino se mi zdi, da nisem imela prav.
Všeč so mi tiste stare stavbe, všeč mi je bilo, da je Grand place vseeno premajhen, da bi v objektiv ujel celo mestno hišo, všeč mi je, da je povsod pooooolno čokoladnic, da imajo prav imenitne pivnice z natakarji stare šole in miljavžent bolj ali manj odštekanih piv (info za kakšno punco, ki morda, kot jaz, ne mara pregrenkih piv - malinovo pivo je prav zanimiva reč - še vedno pivasto, ampak bolj "girly"), všeč mi je, da najdeš kup drobnarij, ki jih lahko opaziš samo ko imaš res čas in voljo (hecne zaključke na vrhovih hiš ali nasmejane čeveljce), fino se mi zdi, da sem uspela DH presenetit z razgledom, pa da sem našla uhančke s sovico, fine drobnarije za Ficke in pojedla en vafelj od katerega sem bila sita pol dneva.

Fino je blo.
Še več pa v albumu.

Bruselj (2) - no, v bistvu Leuven

2011-10-19T20:59:00.001+02:00

V petek sva že zgodaj odrinila z vlakom v Leuven. DH na eno drugo službovanje, jaz na nov pohod. Leuven je en tak cukrček od mesta, sploh če ga imaš čas raziskovat po dolgem in počez v sončnem dnevu. Nabrala sem za en šiht pohajanja, edino enkrat sem se usedla za pol ure na kavo, enkrat na malco in enkrat za kakšno urco s knjigo na sonce. Sicer sem bila na vseh pomembnih trgih (na enem tako med tržnico kot ko so stojnice že pospravili), šla mimo vseh pomembnejših stavb, uživala v naključnih pogledih, ki so jih nudile ulice malo stran, se zabavala ob študentih (tam je ena ogrooomna univerza), ki so se martinčkali v parku, preletala obe nakupovalni ulici, dokler se nisem ob železniški postaji zgrudila na kavo (s knjigo ☺) in SMSnila DHju, da sem nasproti postaje in da se ne premaknem. Oba zdelana sva spila še pivo in šla nazaj v Bruselj. Če boste kdaj v Bruslju in vam bo ostajal čas, toplo priporočam. Pol urce z vlakom, vse je na peš dostopno, pa fletno do konca.
Par cukrčkov, več pa v albumu (komentarje v albumu še dopišem, ko bo malenkost več časa).

mestna hiša

tole je sredi trga pred knjižnico - menda v poklon znanosti

prižnica v katedrali - popolnoma lesena

rokodelske umetnine

vesele ulice

pojama nimam, komu in zakaj je padlo na pamet, da bi ograje, drevesa, kandelabre ovil v nekaj nakvačkanega - ampak je fletno in mi je polepšalo dan

kode za zvonec

lep dan tudi iz dolgočasnih stavb naredi kaj igrivega

univerziteta knjižnica

park

balon pri knjižnici

del ene izmed nakupovalnih ulic

vesela ulica v bližini katedrale

Bruselj (1)

2011-10-18T23:11:00.003+02:00

Prejšnji teden je DH služboval v Bruslju. Ker se tja pride tudi za zelo malo denarja, če si se zato pripravljen odpeljati en pljunek čez mejo in ker je njegova namestitev stala enako, če je bil sam ali z mano, sem se mu v sredo pridružila.
Takoj po pristanku (z nekaj zamude, damn, ravno tokrat ni bilo tistih "yet another on-time flight" fanfar...), posledično poti v mesto z naslednjim avtobusom, posledično noremu hitenju do doma, preoblačenju in hitenju na koncert so se stvari umirile. Uživala sva na tem koncertu. Vmes sem razmišljala o dveh stvareh. Prva je Murphy, ker se ti itak zaleti med nabolj pianissimo zaigranim solo delom. Druga je pa to, da če doma ne spoznaš klasične glasbe in če te v šoli vozijo na kakšne koncerte takrat, ko je itak vse brezveze, potem pravo lepoto spoznaš šele "v štiridesetem", sploh če imaš vrhunsko pozicijo, od koder lahko uživaš vsak posamezni ton, opazuješ vsak gib. Zakuska je bila simpatična, po eni strani so ponudili neke poljske prigrizke, značilne za regijo, po drugi strani v čast dirigentu in splošnemu japonsko-poljskemu prijateljstvu (ja, investicije so resna reč) suši, pa še nekaj "navadnih" reči, ki jih nisva znala locirat v to prireditev, se pa nisva branila paradižničkov z mocarelicami in olivo ali sirčkov s šunko in olivo.

Četrtek sem imela zase, ker je imel DH še obveznosti. Spet sem, podobno kot v Edinburgu, uživala v pohajanju po mestu čisto po svoje, odkrivanju drobnarij, ki bi mi najbrž ušle, če bi bila zatopljena v kakšno debato ali kakšno urgentno iskanje WCja za katerega od mulčkov ali kaj podobnega. Svoj tempo, svoj mir, svoje želje...
Takoj zjutraj sem pohajala po Grand placu

pa mimo Manneken Pisa

in ko sem po eni od stranskih ulic zavila nazaj na Grand Place, me je presenetil DH: Ej, prej smo končali, prideš na kavo? Po mimohodu mimo nekaj sicer kao pomembnih, ampak nezanimivih stavb sva pristala na vrhu stavbe jacques Delors, kjer sva s sončne terase opazovala parlament. To pa je impresivna stavba. Menda tudi od znotraj, čeprav sva si jo midva ogledala le odzunaj.

Po kavi je šel DH na drugo kitico in potem naprej na neko večerjo, jaz pa peš proti centru.
Mimo kraljeve palače

skozi park

k renejšemu postanku pa me je premamila stavba Old England in muzej glasbenih instrumentov, ki je v njej. Trikrat wow:
za zbirko

za stavbo

za razgled z restavracije na vrhu.

Okrepljena s simpatično zavito ciabatto

sem se skozi center sprehodila do borze.

Če povem, da sva stanovala 50m stran je vsakomur, ki količkaj pozna Bruselj jasno, da je bila lokacija nadodlična. Po kratkem počitku sem šla še en mali krog, zvečer pa sem pivo pila kar doma, z nogami na blazini. Čevlji, ki jih v Ljubljani po celem dnevu še opazim ne, so se po večkilometrskem pohajanju po tistih sicer simpatičnih a neudobno tlakovanih ulicah izkazali kot neustrezni.

Jutra so zjutraj najlepša

2011-10-11T07:28:00.000+02:00

Danes in včeraj pa res - sončni vzhod je bil prečudovit.

Pogled iz pisarne

Zboristi

2011-10-09T22:56:00.001+02:00

V sredo na SLO1. Priporočam.

Nov vrt

2011-10-02T21:55:00.001+02:00

Hiška Šiška je imela vrt. Z zelenjavo, cvetjem, travo, sredi katere je rasla češnja.
Prvo leto, ko so tam stanovali Majchini, je imela točno tak vrt.

Vendar pa taka razporeditev ni bila ravno idealna za družino, ki ima tako malo časa za krtkanje in ki tako malo doma kuha, obenem pa ima tri mulčke, ki bi za svojo razposajenost rabili malce več prostora kot tista 2x2 metra trave. Zato sta Majcha in DH razmišljala o preureditvi. In to tudi speljala. Po korakih.
Razpolovila sta zelenjavni del in ga razmejila od ostalega z novimi robniki. Dedi je pomagal, hvala.

Odstranila sta preostale betonske potke in robnike.
Požagala sta češnjo, ki že dolgo ni bila ne lepa ne zadovoljivo rodna. Dedi je pomagal, hvala.
Presadila sta mnoge rože, nekaterim našla nove lastnike, nekatere zavrgla. Pri nas rastejo lepo, pri novih lastnikih menda tudi.
Naredila sta teraso. No, dala narediti teraso in ob tem bolj špilala nadzornika Bajsija kot kaj konkretnega delala. Outsourcing je bil pač nujen.
In zdaj, po poletju, ko je nezelenjavni del vrta najprej še za silo zgledal, kasneje pa, ko je bilo potrebno izkopati še preostanek češnjigega štora, je vse skupaj izgledalo kot poligon za Patrije, kot se je izrazila prijateljica, ki je prišla na obisk čez dan. No, tega očitno nismo slikali ali pa se bo slika še kdaj našla. Pa saj si lahko predstavljate, kup odkopane zemlje, iz katerega že poganja vse živo, osmojen in požagan štor sredi velike luknje, korenine v debelini solidnega drevesa,...
Češnja je padla (pametnejši odneha ☺), čeprav za ceno DHjeve poškodovane mišice, in kar konkretnega švicanja dveh "ornk dedcev".
Od danes naprej pa je situacija takale:

With a little help from our friends so stari robniki, ki so se prej valjali povsod okrog zakopani ob zadnji steni, skupaj z nekaj zidaki, na katere so položene prana plošče. Temelj za bodoči žar. Tisto črno je cev, ki bo do tja nekoč peljala vodo in elektriko.
Zemlja je poravnana, češnjin krater zakopan, po vrhu je potresena mešanica nove zemlje in peska, povaljano, trava je posajena, novi prebivalec je pa japonski dren. Ki bo prijazno zelen, ne previsok, s čudovitimi belimi cvetovi pozno spomladi/zgodaj poleti, sladkimi sadeži pozno poleti in rdečim jesenskim listjem.
Hiška Šiška ima nov vrt.

Drobižki (13)

2011-09-25T20:40:00.001+02:00

Dolgo je že od zadnjih drobižkov. Ta teden je nasul raznoraznih, pa je prav, da jih zberem na kup.

Začelo se je s pravim vrtiljakom čustev, dogajanja, vsega je bilo, od res lepih občutkov do skoraj brezupa. Od solz do smeha.

Nekako se je izšlo, da smo v ponedeljek rešili eno strašno pomembno reč. Delno je odleglo, v celoti še ne, ampak je vsaj na voljo več časa za nadaljnje ukrepe in urejanje. Dan je bil čisto po vremenu - turoben.

Bolj umirjen torek je prinesel uspešno najden še zadnji delovni zvezek, kar nekaj postorjenega, pasal je sprehod po sončku, pasal je večerni krog okrog hiše.

Sredo sem po uspešno opravljenem obisku pri zobarju preležala v izmenjajočih se prebavnih težavah. Je pa padlo nekaj filmov in naspala sem se za naprej in za nazaj.

Zanimivo je, da že drugič letos na videz brezizhodno situacijo rešil klic iste osebe. Hmmm... V bistvu sploh ni važno, kako se temu reče. Razveseli, prinese poskok v korak, več pa že ni treba.

Končno so fantje spravili ven še preostali del češnje. So se ornk namatrali. Ampak pametnejši odneha. :)

Po dolgem času smo dobili tudi obljubljeni predračun. Mater, teli majstri - delajo radi, naredijo lepo, papir od njih dobit je pa taka muka...

Otrokinja je šla na praznovanje. Jaz pa ponjo in sem se do sitega naregljala z nekaterimi starši. Luštno je bilo, pa vinček je bil doooober - žal ga nisem našla tam, kjer so ga menda kupili. Upam, da ga kje zvoham, je bil res simpatičen.

Fanta sta zmagala dve tekmi. Sicer po bližnjici - obe nasprotni ekipi sta odpovedali udeležbo na tekmi. Zmaga šteje, čeprav ni čisto taprava.

Tudi če bi bila tekma, mali ne bi mogel igrat. Še dodatno je postrgal že zadnjič enkrat opraskan komolec. Brrr... Vse pike za iznajdljivost - spotaknil se je na poti s treninga (peš :S), rano pa sta fanta oskrbela tako, da sta nanjo dala čist papirnat robček, ki sta ga pritrdila s tisto odsevno vzmetjo, ki sicer kolesarjem pri gležnju stisne hlačnico. S pomočjo prijazne gospe v dežurni lekarni sem se oskrbela še z vazelinskimi mrežicami, ki so bile v tem primeru več kot nujno potrebne. Če se ne bo naučil vsaj mimo domačih vogalov hoditi z nekaj rezerve tale komolec še do novega leta ne bo cel. :(

Jesen je sicer uradno že tu, pa še ni pokazala vsega, kar zna. Še kar posedamo po terasi, tudi jemo še zunaj, še kar hodimo okrog večino dneva v kratkih rokavih, razen da je treba pogosteje pospravljati odpadlo listje in da gredo pridelki h koncu se nič kaj ne pozna.

Smo pa pospravili vsaj fantovski omari. Pripravili premajhna oblačila, pospravili ultra poletna, dokupili manjkajoče. Hvala, B., da is mi povedala za popust v tem vikendu. Prihranek je bil znaten!

Sledi še pivo z DH ob češnjinem kresu, tuš, jutri pa novim zmagam naproti. Prvi jesenski ponedeljek se bo začel z - ortodontom sredi noči. Brrr...

Hvala, poletje!

2011-09-12T23:26:00.001+02:00

Tile podaljški v obliki toplih, celo vročih dni, so mi prav všeč.
Fanta in punca še kar hodijo od doma v kratkih hlačah in tevicah. Kako je že govorila Ivy v You rang, milord? Can't remember last time... Ja, tudi jaz se ne spomnim, da do sredine septembra ne bi oblačili dolgih hlač ali vsaj obuli kakšen štumf...
Še vedno jemo kar zunaj - terasa je pač kul.
Kljub temu, da je bil dopust dolg, sončen, da smo se veliko kopali in uživali radosti morja, nam je poletje namenilo še tri špasne vikende.
Enega smo preživeli v Gradu. Ki bo za vedno ostal toplo zapisan - tam je naša punca splavala. Res smo imeli fin vikend - čisto OK prostorček v čisto OK kampu, malo bolj neugoden morski teren - meni osebno mulj ne sede ravno, je bil pa zato toliko bolj kul ponton, s katerega smo skakali vsi po spisku.

Dostop na "naš" ponton

Dva vikenda pa smo uživali v Lignanu. Lociran je nekaj dlje, ampak je kamp bolj fajn. In plaža. No, plaža je podobna tisti v Gradu - dolg pas peska, večinoma posejan z dežniki in ležalniki vseh barv. Ampak je voda tista taprava. Z mivko, ne z muljem. In školjkami, ki so v veselje mulariji in neskončnimi možnostmi zidanja gradov, kopanja lukenj, izdelave cest, tunelov, utrdb, če se spomnim samo nekaterih stvari, ki so jih ustvarili v teh nekaj dneh.
Nekako vzpostavljamo sistem brzinskega kampiranja - da ne pakiraš pred odhodom celo večnost in iščeš stvari po vseh kotih hiše, da imaš s sabo vse potrebno. Enkrat smo šli še s trugo, ki je nismo niti sneli od "glavnega" dopusta. Ta vikend smo bili pa z mojim avtom, ki je bolj prostoren, tako da smo zmogli brez truge. Vzeli smo tudi prevozna sredstva. Dve rolki in tri skirce. In smo šli, hajdi, hajdi, po Lignanu naokrog, raziskovat.
Ja, majchini postavljamo nove temelje naših bodočih vikendov. Imamo že kar nekaj destinacij za takele brzinske potepe nagledane. In ne, Hrvaške ni v bližnjih načrtih. ☺ Povem vnaprej, ker nas marsikdo začudeno vpraša "a vi pa nič na Hrvaško ne hodite?" Jah, no, ne hodimo pač. Smo hodili, pa bomo še šli, ampak trenutno nam bolj ustrezajo druge destinacije.
Tako da hvala, poletje, za tele vikende. Letos jih najbrž ne bo več, so še druge stvari v načrtih, takoj, ko bo dovolj toplo, da se bo dalo spat v šotoru, pa spet odrajžamo.

Relativnost časa

2011-09-07T23:03:00.001+02:00

V postelji:

- Pogledaš na uro: 7:30

- Pogledaš čez 5 minut: 8:45

... V službi:

- Pogledaš na uro: 14:40

- Pogledaš čez 20 minut: 14:41

Prifrčalo na mejl. Pa da ne polnim mejlboksov. Bo že našlo pot do tistega, ki rabi malo smeha. :)

13 ur...

2011-09-05T01:04:00.001+02:00

...je trajal tokratni sosedski piknik, tretji po vrsti. Začeli smo ob 13h (no, že nekje opoldne je bil prvi aperitiv na naših stopnicah, ampak tega ne štejem v uradni del) in pospravili nekje ob dveh zjutraj.
Tako kot lani in predlani je bilo neznansko luštno.
Vreme je bilo letos naravnost fenomenalno - po dnevu brez oblačka smo pozno v noč sedeli v kratkih rokavih, nobenega ognja nismo kurili cel večer, da bi se ogreli, nobema nevihta nas ni pregnala, tako da smo v miru sedeli in uživali v sončku, mulčki so se preganjali naokrog, mi pa smo se preganjali z njimi, kramljali med sabo, jedli in pili in se luštno imeli.
Deklice so v ustvarjalnem kotičku izdelale miljavžent lampijončkov, ki smo jih obesili nad ulico. In napis:

Fantje so se preganjali tokrat predvsem z kolesastimi pripomočki vseh sort - wave board, stealth skate, skiro in vse mogoče kombinacije tega.
Taveliki fantje so se seveda tradicionalno zbirali okrog žarov in skrbeli za to, da smo vsi imeli dovolj tople hrane.
Vsi ostali pa smo letali med enim in drugim prizoriščem in se vmes do sitega naregljali, nasmejali za naprej in nazaj in se poslovili z željo, da se bomo imeli na naslednjem sosedskem pikniku spet tako fino.
Mize so se šibile od dobrot. Poleg "uradnega" dela smo ponudbo obogatili še vsak po svoje s solatami in sladicami vseh sort, sadjem, kavo ter degustacijo vsega živega, začenši z absinthom. Danes ni bil nihče resno bolan, so arcnije zgleda pomagale. ☺
Družabna igrica, za katero je letos poskrbela soseda, je bila tudi prima reč. Listki s 100 vprašanji so bili polepljeni povsod po prizorišču, vsaka družina je morala najti listek s pravo številko, če je bil odgovor na vprašanje pravilen, je met kocke določil naslednjo številko. Luštno, zabavno, vprašanja strašno simpatična. Ker so bili listki drobni se je morda mimoidočim zdelo vse skupaj smešno - kup ljudi vseh starosti se potika okrog, malo postane pri kakšni veji, klopci, hidrantu, postane in se odpravi bodisi počasi dalje ali zelo hitro proti "sodniku". ☺
Bili smo praktično vsi, od mlade gospodične, ki se lani še niti ni rodila pa do gospa v lepih letih, ki so se zabavale z nami pozno v noč, kot vsako leto.
Dragi sosedje, fino je bilo! Naslednje leto ponovimo!

Počitnice so šle

2011-08-31T22:13:00.000+02:00

Konec počitnic in začetek novega šolskega leta je pri meni od malega ena taka posebna prelomnica. Bolj kot novo leto. Takrat je pri meni bolj čas za nove začetke, bilance za nazaj, čas poln načrtov za naprej, neke nove energije in zagona. Zanimivo, da to ni minilo niti v času ko se niti sama nisem šolala niti nisem imela mulčkov v šoli. Tako da je tale prvi september kar ostal kot en pomembnejših datumov v letu.
Jutri gre Otrokinja v "nov" vrtec. Ne bom razpredala še tukaj, kako so speljali vse skupaj, ker me vse mine, ko pomislim, da si to dovoli ustanova, ki naj bi skrbela, da bi naj bilo našim otrokom prijetno. No, za Otrokinjo me ne skrbi, ona si bo prijezikala pot kamor si jo bo želela. Pa nova učiteljica je kul - mami, veš, ima dolge lase in svetel lak na nohtih. Kolikor sem uspela videt je res kul (jaz imam malo drugačne kriterije kot tamala, ampak pustimo to ;)) Trudim se gledati na vse skupaj s pozitivne strani, da bo vrtec odprt dlje in da kakšna popoldanska gneča ne bo imela takega vpliva kot prej, pa da je igrišče večje kot prej... Malo grenak priokus pa ostaja. Upam, da bo zbledel, sicer pa je punca v vrtcu samo še eno leto. In, na srečo, s tem ni obremenjena.
Fanta gresta v šolo. Tavelik v sedmi razred. Z dvema izbirnima predmetoma, čeprav bi mu zadoščal en za izpolnitev pogojev. Ambiciozen fant pač. ☺ Upam, da mu bo šlo. Pa s tem ne mislim toliko na šolsko delo, to bo zmogel z lahkoto. Konec šolskega leta so se pojavile tiste tipične šolske fore, ki so neizogibne, ki ranijo, in ki se jim moraš naučiti izogniti, preboleti, se ubraniti. Junija je dečko speljal dobro, upam, da mu bo šlo tudi naprej fajn.
Mali gre v peti razred. Gladko odličen v četrtem, tako da težav ne pričakujem. Ne v šoli ne na drugih področjih - malo je še premajhen po eni strani, pa elastičen in prilagodljiv in nasploh strašno fejst fant na drugi, tako da bo lepo vozil. Zaposlen bo še s košarko in kitaro, z novim waveboardom in še čim. Bom pa budno spremljala napredek pri slovenščini. Med dopustom je bil zadolžen za pisanje dnevnika. Ojoj... Nastalo je sicer dokaj čitrljivo napisano in slovnično pravilno vsebinsko skrpucalo. Samo zato, ker mu ni dišalo in ker je namesto o tem, kaj naj naredi, razmišljal, kako je ubogi, imamo v dnevniku potepanja po tuji deželi, zanimivih krajih, kupu dogodivščin vseh sort vsak dan napisano "Zjutraj smo vstali in pozajtrkovali. Po zajtrku smo se šli kopat" - tudi takrat, ko je bilo kopanje že pred fruštkom. Aaaaa....
Ker je šel dnevnik s tako muko je v njem po liniji najmanjšega upora pristalo tudi tole:

Posebna pozornost velja prvi vrstici ☺

Kar pa pravzaprav ni slabo. Počitnice so, naj so še tako dolge, kljub pričakovanju "novih delovnih zmag" vedno prekratke. Tako da kakšen dan ne bi škodil...
Pride pa zdaj obdobje krajših pričakovanj. Če se v poletju vse vrti okrog dopusta, potem pa okrog septembra, se zdaj vse skupaj skrajša na - vikend. Ta vikend bo piknik, naslednji bo spet kakšen pobeg, če bo le vreme,... In tako počasi do naslednjih počitnic.

Čarovniška pre(d)stava

2011-08-25T22:43:00.002+02:00

Ko sva se z DH vrnila z zgodnjepopoldanskih opravkov, naju je na vratih hladilnika pričakalo vabilo. No, plakat. Vstopnica je bila pripravljena s perforacijo, serijsko številko in lično zapakirana v kuvertici. Program je bil tako lepo izpisan, da kar nisem mogla verjeti, da starejši sine lahko tudi tako lepo piše.
Predstava je bila prima. Čarovnik je imel ogrinjalo, še tisto za Harrja Potterja, ki ga je imel za pusta. Brat je skrbel za razsvetljavo in zavese ter za povezovanje oziroma zabavo obiskovalcev med posameznimi točkami.
Pripovedoval je vice. :)
Krasno popoldne, komaj čakamo ponovitev v prihodnjem tednu.
Čarovniku manjka še nekaj vaje, da bo res vse uspelo in da bo časa za priprave manj, ampak si je prislužil velikanski aplavz in pohvalo za izpeljan šov. Lanski nakup na knjižnem sejmu se je že večkratno obrestoval.

Naša princeska se je tudi nališpala za predstavo. Okoli vratu si je obesila največji diamant (pustni ostanki princeskinega kostuma pač), ustnice pa si je namazala z globusom, da so se bleščale. ☺

Puglia - the best of the rest

2011-08-24T17:17:00.002+02:00

V bistvu ni kaj dosti več ostalo. Morda še nekaj drobcev tega dopusta, predvsem da ne gredo v pozabo.
Precej debat je bilo glede naslednjega kampiranja in letošnje je bilo definitivno zadnje s tako velikim šotorom. Zaenkrat je še doma, tako da če koga zanima konkretno velik šotor, naj se mi javi. Nekaj podrobnosti je tukaj, sicer mi napišite mejl.
Vse večere smo pretarokirali s fantoma. Dobro jima gre, vsakič boljše. Imamo že določen družinski termin, da bomo do naslednjega dopusta več igrali tudi doma. Uvajamo tudi družinski tarok zvezek, da se kdo opogumi in zradira kakšen radlc tudi brez idealnih kart ☺ - sicer se bodo kar kopičili.
Punca je bila neizmerno pogumna. Najprej je brez večjih težav odložila rokavčke in jih zamenjala za plavalnega črva. Poimenovala ga je Mašnica, včasih smo morali biti bolj tiho ob povratku s plaže, ker je bila Mašnica utrujena in je dremala, pa po uspešnem plavanju ji je dajala jabučke. Domišljija pač ne pozna meja. ☺ For the record: rezultat dodatnega vikenda na morju je to, da v prihodnje tudi mašnica ostaja doma. Punca plava zbrez vsega!
Takle dopust je bil za sicer energično petletnico strašno naporen. Si predstavljate, da smo slišali stavek: "Mami, a grem lahko spat?" :D
Zabavali smo se ob življenju v kampu. Od koles različnih stopenj zarjavelosti in dodatkov do otroških vozičkov, predelanih v pripomoček za tovorjenje kupa umazane posode do WCja. Od gospe na sosednji parceli, ki je ves čas pucala (ampak res ves čas) do nekoga, ki je ob popoldnevih vadil karaoke.
Jutranji kapučino s knjigo je bil na sporedu vsak dan. Moram se naučiti italijansko, včasih bi pasalo malo pokramljati s kom.
Trgovina v kampu je bila dobro založena, cene pa proti pričakovanjem zelo sprejemljive. Zdaj, ko smo preizkusili še nič ekstra kamp na severu se nam po tisti trgovini še toliko bolj "kolcalo".
Jedli smo fajn. V italiji se res da dobro najest. Letos so pele foccaccie. Ko se shladi spečem še kakšno doma. Kok je blo to dobro... Pa cela družina se je ornk najedla za ene 8 EUR. Paradajz je fenomenalen. Kakor sem bila vesela domačih se mi je kar milo stožilo po tistih z juga, ko sem jih poskusila. Jebiga, ne more se primerjat pa pika. Burrate - ki smo jih jedli kar tako, posoljene in z malo olivnega olja. Orecchiette pa skuham sama, samo do perja od repe se moram dokopat. Če ma kdo kakšno repo doma, se priporočam. Ni treba cele, bo perje dovolj. Moramo pač probat. :)
Spet, če primerjam s severom, je na jugu vse nekam bolj mirno. Tudi v turističnih mestih. Pa ne vem, ali je to zaradi lokalcev, turistov, mentalitete ali (po vsej verjetnosti) kombinacije - ampak dol je bolj fajn. Manj štantov s plastiko, manj bombardiranja z vseh strani. Bolj luštno je.
Voziti se je pa po Italiji itak fino. Tam se ljudje - peljejo. In spremljajo promet, tako da se načeloma ne dogaja, da potrebuješ deset minut, da avto pred tabo opazi, da je počasnejši in se umakne. Tam se tudi na nekaj tisoč km poti ne zgodi to, kar se recimo pri nas zgodi dvakrat od Razdrtega do Ljubljane - da se recimo cel promet skoraj ustavi, nekaj časa pelje petdeset, potem pa spet steče - brez nekega opaznega razloga.
Mi vsekakor še gremo. Nimamo več kaj dosti neraziskanih kotičkov, bodo pa nekateri po dosti letih spet zreli za ponovitev in podrobnejši ogled. Tako da nas bo Italija videla še velikokrat.
Če se komu da klikati v nedogled, so "javne" fotografije v albumu.

Puglia (2) - potepanja

2011-08-22T22:46:00.001+02:00

Po Puglii (in malček po Basilicati) smo se spet čisto po naše potepali. Vandrali po večjih in manjših mestih, se ustavili tam, kjer nam je bilo všeč in preskočili, če nam nesto "ni sedlo". Spet smo se včasih sami potikali po mestu, ker smo bili pač "prezgodaj", včasih naleteli na največjo gnečo. Povsod pa smo se imeli luštno, si ogledali kar smo želeli, se najedli, če smo bili lačni, polizali sladoled, če nam je zapasal in se nasploh imeli fino.
Letos so nas očarali

Monopoli
kjer smo se potepali po obali, sedeli na topu, odkrivali ozke prehode in videli krepko načeta vrata

Polignano a Mare
kjer smo občudovali mesto na pečinah z več strani, brskali po štantih in se smejali kipu, ki mu je suknjič plapolal čisto drugače kot je pihal veter

Trani
ki nas je prevzel z enim najlepših giardino pubblico, kar smo jih videli do zdaj in fenomenalno cerkvijo - visoka, preprosta, z ogromno dnevne svetlobe in brez temačnih slik.

Castel del Monte

ki je bil edina stavba daleč naokrog, na vzpetini, in s svojo mogočno in nenavadno pojavo vzbuja občudovanje

Otranto
kjer nas je skoraj odpihnilo a smo vseeno pretaknili notranjost obzidja, si z vrha ogledali marino in od zunaj grad

Brindisi
kjer se konča Via appia, kjer so enega od stebrov, ki označuje njen zaključek, v zahvalo poklonili mestu Lecce, kjer je gromozanski spomenik padlim junakom v obliki krmila in kjer smo se čez zaliv peljali z ladjico

Gallipoli
kjer je najlepša cerkev tako stisnjena med okoliške stavbe da jo komaj slikaš, kjer je ob obali tega nekoč otoka še kup ostalih cerkvic in kjer smo spet uživali v klatenju po preozkih ulicah.

Leuca
špička od petke, tam se srečata Jadransko in Jonsko morje, mi pa smo imeli piknik ob edinem sončnem zahodu tega dopusta, kjer je sonce zašlo v morje

Lecce
barok na veliko, gužve na pretek, vožnja s kolesom za osem, fenomenalen sladoled, odlična ulična predstava, grad z razstavo o izdelavi "kipov" iz papirmašeja - ni da ni

Alberobello
hiške kot iz pravljice

Matera
kjer smo se konkretno nahodili med domovanji, ki so bila nekdaj v skalnih votlinah

Locorotondo

mesto na hribu, kjer se čudovito vidi pokrajino, če si na obrobju centra, če zaviješ med hiše pa konkretno stegneš vrat, da vidiš kamorkoli. Kjut do konca.

Altamura
Kruha nismo dobili, ker smo bili tam pred koncem sieste. Cerkev pa k sreči ni bila zaprta.

Puglia (1) - kamp

2011-08-22T08:09:00.000+02:00

Skrajni čas, da objavim še kaj z "glavnega" dopusta...
Letos smo šli v Puglio. Ne, ne v Pulo, kot so mnogi spraševali. V Italijo, na petko od škornja.
Do kampa je bilo 1300 km. Pot je dolga, tako da smo, kot lani, vmes prespali. Tokrat v hotelu, v Bariju, kjer smo se srečali s prijatelji, ki so se vračali domov, skupaj smo pojedli pizzo, se sprehajali po blodnjaku ulic starega jedra in se nasploh imeli fino na prvi počitniški večer.
Utaborili smo se na strateško finem prostorčku, kjer smo imeli WC blizu, trgovino tudi (mrzlo pivo pa to), do plaže je bil pa ravno fleten sprehodek, da smo se nazaj grede odkapljali. Bili smo, seveda, edini slovenski gostje in morda eni od petih ali sedmih neitalijanskih turistov v kampu. Temu primerno življenje v kampu teče "po italijansko". Zjturaj zajtrkujejo, potem se, ustrezno animirani, plažijo nekje do pol enih, potem kuhajo in pomivajo posodo, potem je siesta, ko vse ugasne, ob štirih pa tja do sedmih je na vrsti plažanje (ob animaciji, seveda), po času za večerjo in večernem pomivanju posode pa se nališpajo in gredo na večerno animacijo, ki traja tja do polnoči. Mi smo po svoji stari navadi počeli stvari takrat, ko jih drugi ne, tako da smo se precejkrat praktično sami kopali še pred zajtrkom, če nam je bilo vroče smo se šli med siesto osvežit v morje, kjer smo spet imeli plažo skoraj zase, če smo šli v prime time-u pa tudi ni bilo problema. Prostora za brisače je bilo dovolj kljub gužvi - tiste kilometrske plaže so pač kul, voda pa je bila tudi dovolj časa plitva, da smo se tudi v največji gužvi lahko žogali, če smo želeli, po drugi strani pa nismo hodili daleč do globoke vode za plavanje. Pa ni da smo plažo kaj dosti koristili - v 16 dneh smo na plažo enkrat nesli tudi brisačo in knjigo ☺. Kamp je bil torej kulski, z dovolj sence, prostorom za obe mreži, solidnim izborom stvari v trgovini po spodobnih cenah, tako da smo se imeli prav fajn, predvsem pa smo imeli točno tisto, kar potrebujemo na naših dopustih - izhodišče za potepanja. Hitra cesta je bila blizu in brezplačna, lokacija za naše destinacije pa tudi odlična.

Prodam šotor Outwell Goldfield plus za 8 oseb

2011-08-14T11:39:00.001+02:00

Prodamo šotor Outwell goldfield plus, za 8 oseb (tri spalnice 3+3+2, z mrežo proti komarjem, močnim dnom, vmesni prostor cca 2x2m, s "tlemi", stojna višina), iglu sistem, vodni stolpec 3000 mm. Trenutno možen ogled v sestavljenem stanju v Ljubljani.

Review in nekaj fotk:
http://www.ukcampsite.co.uk/tents/p/Outwell-Goldfield/724

Kontakt? Komentirajte na blogu, napišite mejl, če me osebno poznate mate moj mobi... ;)

In, seveda, povejte naprej, prosim!

Glasba letošnjega dopusta

2011-08-13T10:41:00.002+02:00

Tokrat začnem dopustniške objave z muziko. Fotografije so še pospravljene v fotoaparatih, časa za pretakanje na PC, kaj šele za urejanje, še ni bilo.
Spet smo šli v Italijo, spet smo naredili veliko kilometrov, spet nas je "čentoduečento" (RTL, 102,5) spremljal vso pot.
Daleč največkrat predvajane so bile poletne uspešnice tipa ojojoj in ajajaj*. V avtu, v kampu,...
Bruno Mars je očaral mulčke, priznam pa, da smo ob Lazy song povižgavali vsi, ki to znamo.
Vmes so se pa našli cukrčki Gianne Nannini

in Jovanottija

Dve pesmi, ki smo jih iz radijskih komentarjev uspeli hitro locirati in ki sta se, čeprav zaznani le kot nekaj, kar gre prijazno v uho, izkazali tudi kot strašno fletni "all the way". Njami.

Lahko pa pobrskate tudi sami.

(*) - polinkam, ko najdemo en tak ritmičen latino hit, ki ima v besedilu "sombrero" in aj-aj-aj. ☺

Terasa

2011-07-22T23:02:00.000+02:00

Najprej je bil vrt. Iz hiše dostopen po nekaj stopnicah, ki so se na eni strani nadaljevale v mini balkonček, ravno za kakšno kavico za dva. Ostalo dogajanje se je dogajalo spodaj.
Sosedovi so imeli leseno teraso in smo se začeli spogledovati z idejo o terasi tudi mi. Da ni treba toliko hoditi in nositi po stopnicah, da je iz dnevne sobe takojšen dostop ven, da je prostora, če "žrtvujemo" stopnice celo več kot prej, ko smo se stiskali med našimi stopnicami in mejo s sosedovimi...
Na koncu smo se namesto za leseno odločili za betonsko. Prišli so zidarji, izkopali luknje za temelje, vanje namestili armaturo, jih zalili, na armaturo postavili kartonaste cevi, vanje vlili beton, "zafršolali" vse skupaj, potem je (na občudovanje vseh nas in polovice sosedov) en velik kamion pripeljal beton in ga po cevi stresel kar preko strehe, ko se je posušilo so premazali še z nečim, kar naj bi dodatno zaščitilo ploščo, položili ploščice, DH je naoljil mizo in stole, zmontirali smo tendo in - tadaaam - terasa v Hiški Šiški se predstavi:

Zaenkrat sem samo poiskala en kos blaga, ki sem ga pred časom uplenila v Ikei, in iz njega zaenkrat pokrila mizo (temu res ne morem reči prt), ter zaščitila s folijo, da ne bomo letali kar naprej ven, če bo padla kakšna kaplja. Blazine pa itak domujejo v fensi novi skrinji.
Zdaj so vsi naredili svoje razen mene. Obljubila sem nove prevleke za sedežne blazine. Prejšnje so bile vzorčaste in to take, da trenutno ne pašejo nikamor. Blago je doma, časa pa še ni bilo. Po dopustu pride na vrsto, ne bo šlo prej. Po dopustu pridejo na vrsto tudi stopnice in ograja.

Koliko smo stari

2011-07-22T18:54:00.001+02:00

Zjutraj Otrokinja razpreda o tem, koliko je kdo star in ugotavlja, da mora ona spiti pet šampanjčkov, en bratec deset šampanjčkov, drugi bratec enajst šampanjčkov, midva z DH pa vsak dvesto šampanjčkov al koliko sva pač že stara...
S tem otrokom se je resno treba pogovoriti... že kakšen dan nazaj je razpredala o maminih zlatih zobkih in srebrnih laskih... Bohpomagi, zob bo bel šele v jeseni, laski so pa preventivno dobili novo plast pred dopustom. Zihr je zihr.

Edinburgh

2011-07-12T23:05:00.003+02:00

Na kratko sem že začela, zdaj je morda čas, da "zares" objavim svoje vtise. Najprej sem razmišljala o več ločenih objavah, pa sem se tokrat odločila za eno, fotografije so pa v albumu. Enostavno je preveč vtisov in slik za tako malo časa, kot ga imam na voljo. Preostali dve mesti pa dobita svoji objavi.

Tehnikalije niso bistvene. Letala, prenočišča,... to vsi poznamo. Prvo noč sva spala v enem gostišču, vse naslednje v odlično lociranem apartmaju.
Prvi, kisel in rahlo deževen dan sva prebila v selitvi, nabavljanju zajtrkov za cel teden in prvem obhodu po mestu.
Naslednji dan je DH služboval oziroma se udeleževal ene konference, sama pa sem čudovit sončen dan izkoristila za potikanje po mestu.
Mesto je strašansko razgibano, saj se glavnina "dogaja" ob poti med gradom, ki je na najvišji točki pa do uradne škotske rezidence angleške kraljice. Pot meri 1,8 km in je tudi poimenovana The Royal Mile, očitno je to tudi "mera" za škotsko miljo. Z obeh strani ulice se pot strmo spušča navzdol. Na eni strani proti Princes street gardens, kjer gre potem skozi nakupovalni del in naprej proti morju, na drugi se nekoliko spusti vendar se kmalu spet dvigne proti Arthur's seat-u, ostanku nekdanjega vulkana.

Royal mile se začne z mogočnim gradom, na pobočju, polnem pečin, konča s kraljičino rezidenco, ki se razteza naprej v velik park in od koder je tudi fino izhodišče za sprehod na Arthur's seat.

Grad je svojevrstno doživetje. Mogočen, razgiban, poln zgodovine, kot se za gradove spodobi. Žal mi je natančnejši obhod "požrlo" neskončno čakanje najprej na vstopnice, potem da so pripeljali krono, potem da so krono pospravili na svoje mesto... grrr...
Royal mile sem prehodila večkrat, v vse smeri, vsakič me je presenetila še kakšna malenkost. Drug pogled, spregledan napis, skrita ulica,...

Tik pred koncem, na nasprotni strani ulice kot kraljičina palača, je nova stavba parlamenta.
Arhitekturno zanimiva reč, si pa popolnoma predstavljam, zakaj je menda predmet mnogih debat. Meni osebno je bilo všeč. Stavba na vsaki strani preseneti s čim novim, pa naj so to odštekana okna ali vklesani napisi.

Kot glavnino nakupovalnega dela se večinoma zasliši Princes street. In dokler vse skupaj gledaš doma po nekih spletnih zemljevidih, imaš v glavi londonsko Oxford street, torej neko s prometom, trgovinami in ljudmi natrpano ulico. No, tukaj je to popolnoma drugačna izkušnja. Na eni strani so trgovine, promet je za center relativno velikega mesta čisto obvladljiv, na drugi pa park in ves čas pogled na pobočje, kjer se za mogočnimi stavbami razteza Royal Mile. Vzporedno se skriva Rose street, za promet zaprta ulica, z nekaj trgovinami in pubi. Tudi tam ni opaziti kakšne hude gneče.

Vsake toliko se na Rose street najde kakšen cvet...

Nekaj posebnega je veleblagovnica Jenners. Impresivna stavba, ena starejših veleblagovnic. Nimam pojma, kaj prodajajo (no, obleke, pa posodo pa to, veleblagovnica pač, kot vsaka druga), šla sem jo pogledat od znotraj in je res krasna.

Na drugi strani Royal Mile se spušča nekaj večjih ulic, ogromno nekih skritih prehodov ("close"), kup stopnišč proti nižje ležečim ulicam in trgom. Na tisti strani domuje The Scottish Museum, pa znameniti Greyfriars Bobby, pa kraj, kjer se je rodil Harry Potter.

Izkoristila sem prednosti solo pohajanja - nobena stvar ti ne uide zaradi klepetanja ali kakšnega "mamiii, lulat" in podobnih motečih dejavnikov. Posnela sem kup fotografij, občudovala stavbe, zasnovo mesta,

se potikala po The Scottish Museumu in po Museum of childhood (admission free!),

odkrila trgovino s starimi zemljevidi,

tri (3) delujoče Christmas shope,

kotiček ob potočku, kjer se je izgubil ves občutek mesta, stikala po knjigarnah,... Pa kljub vsemu marsikaj spustila. Uživala sem v njihovih samopostrežnih trgovinah v centru mesta, kjer je veliko ponudbe vnaprej pripravljene hrane. Tako sem, kot mnogi drugi, posedala po parku s sendvičem ali recimo svežim sadjem, ki ga za nekaj malega lahko kupiš očiščeno, narezano, ohlajeno v zaprti posodici s priloženimi vilicami ter uživala v knjigi ali razgledu.

Sem pa tudi kaj "pustila za drugič". "Atenski" del mesta recimo sem si ogledovala le od daleč. Muzej sem zapustila predčasno ker sem se morala dobiti z DH, mobi je pa crknil in ga nisem mogla niti poklicat. Nameravala sem si recimo ogledati Camero obscuro, nek muzej sleš hiša eksperimentov sleš precej zanimivega, pa mi je - zmanjkalo časa. Res, vsakič, ko sem se namenila tja je bila ura že sedem, ko zapirajo. Tam pa dan. Ob desetih popolnoma, ob enajstih še ni čisto temno...

Edinburgh je res čudovito mesto, ki ga bom od zdaj dalje toplo priporočala komu, ki si želi "city break". Mi se pa tudi še vrnemo.

Bryan Adams, 7.7.2011, Graz

2011-07-08T10:13:00.000+02:00

Kljub načetemu zdravju nisem spustila priložnosti. Sem le predolgo čakala, da bo dovolj blizu.
Z nekaj zadržanosti pri sodelovanju, brez petja ob komadih, glavnino časa naslonjena na ograjo ne prenatrpanega parterja sem uživala vsako minuto vsake pesmi posebej. Noč, ki ne bo šla kmalu v pozabo.

Še nekaj tehnikalij: za nama je vsekakor pozitivna koncertna izkušnja. Glede na eno slovensko in eno tujo v nekaj tednih sva z DH ugotovila, da je tujina bolj kul. Precej ugodnejše cene na koncertnih stojnicah, presenetljivo malo svinjarije (pa čeprav pivo točijo v čisto navadno plastiko), ko glavnina odide, nobenega problema pri vključevanju v promet - rajsferšlus deluje.

Teden kasneje

2011-07-04T12:59:00.000+02:00

Kot sem omenila v prejšnji objavi, sem se DH pridružila na eni njegovih poti.
Teden dni, štiri polete, 596 fotografij, nekaj viskijev in nešteto fenomenalnih vtisov kasneje pokorno javljam, da sem nazaj. Z grlobolom in slabim počutjem ter kančkom slabe volje, v katero sva pristala. Zato se bom za zdaj držala tistega starega "slika pove več kot tisoč besed". S tole na najenostavnejši način lahko povem, kako je bilo. Odkrila sem jo proti koncu in lahko samo pokimam vsaki besedi.

Prepišem, če se slabo vidi:
This is a city of shifting light,
changing skies,
of sudden vistas.
A city so beautiful it breaks the heart
again and again.
Alexander McCall Smith

Ostalo pa še sledi, je kaj povedati.

Kam je šel junij?

2011-06-26T07:04:00.002+02:00

Junija je praktično konec, pa nimam pojma, kam je šel.
Razdrobil se je med službeno gužvo, zaključne sestanke, nastope in dogodke vseh sort, nekaj domačih projektov (največji bo predstavljen ko bo končan), miljavžent opravil...
Šola se je končala zelo uspešno. Dve spričevali petic, miljavžent pohval, priznanj in potrdil o sodelovanju za povrh. Fanta, pridna sta, res, kapo dol. In še enkrat velika pohvala, da tole šolo furata sama - da midva z DH razen da piševa opravičila, če zbolita, greva sem ter tja na kakšen roditeljski sestanek in plačujeva položnice za malico s šolo praktično nimava opravka. Tudi delovne zvezke sem že nabavila, spet brez stresa, kot mi rata vsako leto. In novo torbo za peti razred - tista, ki je zdržala vse štiri je premajhna.
Zaključila se je tudi košarka. S fajn dogodkom v klubu. Spremljala sem od začetka do konca oba fanta (tavelik se je v zadnjih tednih odločil, da bo tudi sodeloval v klubu). Lušten dogodek, prav veselje je bilo gledati celo telovadnico mladih fantov. Da ne bo pomote - govorim o selekcijah U12, U14 in U16, pri čemer številka pomeni starost. Tako da tukaj veselje ne izhaja iz "slinastih" nagibov - enostavno fino je opazovati mladino, ki počne nekaj konstruktivnega, nekaj finega in se pri tem odlično zabava. Da bo le ostalo tako... Košarka se nadaljuje jeseni. Za oba.
Zaključek vrtca je za piko manj vesel. Večina skupine, ki jo obiskuje Otrokinja, gre v šolo. Preostale otroke v vrtcu (ona je v stavbi, kjer sta samo dve skupini) pa bodo namesto združili, kot je bila praksa vsa leta, razdrobili na tri dele, poleg tega bi dva od teh treh tudi premestili v drugo stavbo. Očitno so številke in normativi pomembnejši kot otroci, pa čeprav v obstoječi stavbi ostane natanko toliko otrok, kolikor jih je potrebnih za eno polno skupino (normativ je zaradi nekaj manjše učilnice namreč znižan). Tako da se straši zdaj namesto s počitnicami ukvarjamo s pritožbami, obrazložitvami, pojasnjevanji in nestrpnim čakanjem, kako bodo zdaj odločile naslovljene inštance. K sreči je bil nastop, ki so ga pripravili v skupini, preden smo bili seznanjeni s situacijo. Tako da je bilo res luštno. Tole dogajanje zdaj je pa pustilo grenek priokus. Upam, da bo mulčkom to lažje padlo kot nam staršem.
Kitarski nastop sem šla samo poslušat z mlajšim sinom. On ostaja pri kitari (tavelik je, pričakovano, odnehal že pred meseci), z zanimanjem je spremljal nastop in se veseli jeseni, ko se kitara nadaljuje.
Zobozdravnica se pospešeno pripravlja, da mi izdela nov zob. Ja, dolgo traja tole, je bilo vmes še konkretno zdravljenje na vrsti. Zdaj bo kmalu in komaj čakam. :)
Na banki so mi požrli goro časa, energije in volje. Z birokracijo brez konca. Če bi se ta hip imela čas ukvarjati s tem bi zamenjala banko. Pa žal ni časa. Pride na vrsto enkrat po dopustih verjetno. Banka pač ni več nekaj, kar rabiš pri roki, glavnina dogajanja gre iz domače pisarne. Bo pač locirana drugje, bolj kot bližino ali dostopnost pač potrebujem okretnost in prilagodljivost.
Otroke smo razdelili med stare starše. Midva pa potujeva za par dni. DH gre na službovanje, jaz bom šla zraven. Če bo prilika se od tam kaj oglasim, sicer pa naslednji mesec.

Zadnji izdelek

2011-06-24T07:56:00.000+02:00

Ves teden je tavelik hodil na predure, da sta s sošolcem dokončala še zadnji šolski projekt.
Iz stiroporja je nastalo tole:

Bravo, fanta!

Najbolj slastna

2011-06-13T12:58:00.000+02:00

Maja in junija imamo pri nas dva praznovalca. Ker spadam med dobre gospodinje ☺ seveda delam tortice že nekaj let sama.
Letošnje so bile do zdaj še najbolj slastne (pa ne da smo jih do zdaj stran metali).
Predstavljam odlično kombinacijo za čokoholike in sadjeljubce:
Nutelina torta z jagodami.
Simpl kot - nutelina torta z jagodami (anede da pasulj ne paše sem zraven ;)).
Biskvit je pripravljen kot za nutelino torto. Torej v pravilnem zaporedju in razmerju pripravimo biskvit iz jajc, nutele, moke, sladkorja dveh sort in pecilnega.
Letos sem pekla v obliki srca.
Prerezani polovici sem namočila z mlekom, debelo namazala s stepeno smetano (ena smetana na eno torto), v katero sem ob stepanju dodala vanili sladkor in potem vmešala koščke jagod.
Biskvit je, ko je spečen, rahlo izbočen na vrhu, tako da je oblika kar klicala po točno določeni dekoraciji. Torta je bila torej premazana s smetano, obložena s polovicami jagod in okrašena z jagodnim listom.
Dobro izgleda, debela plast jagod daje še dodatno sočnost že tako čisto krasni torti, poleg tega je taka dekoracija (v naše primeru enkrat letno konkretna logistična zagata) - enostavna za transportiranje. Če moraš tako torto ali več njih prenesti kamorkoli, je lažje, saj se ji nič ne zgodi tudi če jo samo s krožnikom vred zavijemo v alu folijo (nekako zaradi ene prilike letno ne vidim smisla v nabavljanju dodatnih posod za torto - povem, preden komu pade na pamet, da me o tem povpraša).

Tale fotka je moja. Ne najdem fotke tiste torte, ki jo je posnel sine - tam so jagode lepše zložene :)

Ko bo sezona bo pa taka z borovnicami - ampak okrogla. Brez razloga, saj ni praznovanj do jeseni na sporedu. Ampak prilika se vedno najde.

Pri paličnjakovih

2011-06-02T21:38:00.001+02:00

Hehe, ata/mama počiva, mularija pa po njem pleza. Kot pri nas. :)

Mladičkov je vse polno. Če koga zanimajo jih z veseljem odstopimo.
Da ne bo kdo mislil, da je to kakšen bavbav - čisto neškodljiva žuželka, ki mirno živi v svojem terariju ali večji posodi, ki potrebuje hrano (listje malin, robid, češnje - za pozimi daš to pravočasno v zmrzovalnik in je kul), nekaj vode in firbce, ki opazujejo nekaj levitev, v odrasli dobi izleže jajčka (je dvospolnik, tako da ni treba ata in mame), ko se začnejo valiti iz jajčka odrasla žival umre. Circle of life.

677...

2011-06-01T00:17:00.001+02:00

... metrov meri Holmer steza.
Ravnokar sem jo obkrožila dvakrat.
V tekaških supergah.
In ja, še sem živa.
In prezadovoljna.
Hvala, DH, da si me zbrcal s sedežne.
Kar milo se mi je storilo za MP3jem. Imam ga že lep čas, za en RD sem ga dobila, pa sem ga uporabljala samo za tek.
Naslednjič gre z mano.
Tokrat sem si samo v mislih pomrmravala enega od komadov, ki me je včasih tudi spremljal na teku. Ravno fajn ritem. Pa še za vajo je bilo - zdaj je pa že "drug mesec". :)

Štiriperesne deteljice ali sreča na devet

2011-05-30T17:07:00.001+02:00

Zadnjič sem našla štiriperesno deteljico. Meni se to dostikrat zgodi. Kot bi molele iz trave in se drle "me, me, me, pick me", kot Donkey v Shreku.
Danes sva šli z otrokinjo na sprehod mimo istega mesta. Bolj za hec kot ne sem se sklonila, če je morda še kakšna. In sva jih nabirali kot marjetice za šopek. Trenutno premorem na svoji pisalni mizi devet (9) štiriperesnih deteljic in eno petperesno.
Kot zanimivost: šestperesna je moj osebni rekord, najdena v zgodnjih najstniških letih pred Hiško Šiško. Bogve v kateri knjigi je pristala...
Tista, ki sem jo našla zadnjič je v plastificiranem ovoju romala k prijateljici, ki je tiste dni praznovala rojstni dan in sem jo priložila darilu. Eno današnjih bom namenila drugi prijateljici, ki je bila takrat z nama, ker mi je bilo takrat žal, da nimam še ene s sabo. Pa ker je itak moja. ☺ Ostale bom prav tako zaščitila in razdelila. Srečo je treba deliti, ne?

Devet štiriperesnih deteljic. Ne, ni fotomontaža :)

Petperesna deteljica

In kar ne morem mimo tega, da razmišljam, da imam - štiriperesne deteljice ali ne - sreče res obilo. Lepe reči se mi godijo, fine ljudi imam ob sebi skozi življenje. Res mi je dobro. In hvaležna sem za to.

Mulčki naj berejo!

2011-05-30T02:18:00.002+02:00

V vrtcu so imeli bralno značko. Ker ni kazalo, da bi bili mulčki deležni kakršnekoli "uradne" nagradice ob dosežku kot je bralna značka, sem se dogovorila z vzgojiteljico, da bom izdelala knjižna kazala.
Priznam, da sem šivalni stroj vzela v roke "po sto letih". In priznam, da je pasalo in da v moji glavi spet mrgoli od šivalnih idej - takole oblekco za Otrokinjo in take hlače za majcho in tista kazala so kul in bi jih veljalo ponoviti...
Uspelo mi je celo spraviti skupaj fantovske motive. Ni bilo lahko, uspelo mi pa je. Punce so bolj "nezahtevne" v tem pogledu. Daš jim rožice, metuljčke, bleščice, perlice, pa so srečne. Šivanje za fante? Hmmm...
No, nastalo je tole:

Fantovska

Puncovska (kera huda beseda :D)

Jaz sem zadovoljna. Spet se je našel tisti fin občutek, ki te prevzame ob ustvarjanju. Tisto, kar ti da zagon od znotraj, tisto, kar tudi sredi noči radira utrujenost, tisto, kar da malo več prožnosti v korak, saj veš, da greš novim idejam naproti.
Upam, da bodo mulčki tudi zadovoljni, da jim bodo všeč. In če bo zaradi nečesa prijaznega, kar kuka iz knjige, kakšen mulčkek malo rajši pokukal vanjo, je namen dosežen.

Za uspešno zaključeno šolsko leto

2011-05-28T18:09:00.002+02:00

Pri nas je konec šole praviloma pospremljen z neke vrste nagrado. Pa ne govorimo o denarju, ajpodih, kolesih ipd ampak o - dogodku. Nekam gremo, namensko, ker je šola uspešno za nami. No, za njima, midva res nimava nobenega dela s tem. Običajno je bil to kakšen izlet, kino, kitajska. Letos bo malo drugače. Ker že zdaj vemo, da bosta oba fanta gladko odlična in ker sta si že kot čisto majhna z zadnjega sedeža v avtu dostikrat zaželela "mamiii, kdaj bo pesmica sidarta?" je letošnji koncert v Stožicah kot nalašč za to, da bo to letošnji dogodek ob koncu šole. Sicer pred koncem šole ampak saj je tudi vse ostalo že jasno - pred koncem šole. Veselimo se, vsi štirje.

Kako daš mulčka na "mute"?

2011-05-26T20:05:00.000+02:00

Z Otrokinjo sva šli danes k logopedinji. Že nekaj časa sem opažala, da ona, če govori počasi, lepo izgovarja sičnike in šumnike, če govori "z delovno brzino" so pa vsi približno enaki - en čuden neopredeljiv zvok pač.
Tam sem izvedela, da ima otrok strahotno hripav glas (okej, danes je bil po treh dneh vrtčevskih počitnic gotovo dodatno "utrujen" ampak meni se vseeno ni zdelo nič posebnega, logopedinja se je pa kar za glavo držala), kar pomeni, da ima verjetno kaj čudnega z glasilkami (kakšne polipe ali kaj podobnega) in da naj otrok - glasovno počiva. Kar pomeni nobenega kričanja, nobenega šepetanja, čimmanj govorjenja. Da naj poskrbimo, da bo tiho, tudi če to pomeni, da gleda risanke. Za hip sem si zaželela, da bi bilo zdaj kakšno zoprno novembrsko vreme, da bi mirno ždeli vsak v svojem kotu, ne pa poletje (pravzaprav je še pomlad) z vso razigranostjo, ki jo prinaša, ko se otroci po cele dneve preganjajo zunaj. Nasploh moramo kot družina omejiti glasno govorjenje vseh vrst (torej tudi h kosilu ne pokličeš iz kuhinje ampak stopiš do vsakega posebej), da se navadimo.
Mi smo nasploh glasni, zlasti mulčki - pri nas se normalna debata, če se malo razživimo, po mojem sliši kot prepiranje pri kakšni drugi družini. Če nam uspe glasnost spraviti na normalo, bodo po mojem sosedovi mislili, da smo se odselili... ;)

Kako bomo ukrotili našo klepetuljo pa sploh še ne vem. Ona namreč govori za tri, ob vsaki stvari, ki jo želi povedati, pove še vse okrog - v istem stavku seveda -, tako da včasih, ko utrujen poslušaš samo na tričetrt, mirno izgubiš rdečo nit. Prav grozno mi je, ker jo moram včasih prekiniti sredi zagona, da naj govori tišje, da sva se danes popoldne že parkrat "pomenkovali" glede tega, pa da sploh ne vem, kaj nas še čaka. Do specialista je še dolga. Btw - do danes nisem vedela, da obstajajo foniatri. Pa bi čisto mirno shajala brez njih, če bi bilo po moje.
Za kakršnokoli idejo ali izkušnjo, ki bi lahko pomagala, da utišamo našo klepetuljo, bom zelo hvaležna.

Veste, kje imate brisačo?

2011-05-25T09:11:00.003+02:00

Štoparski vodnik po Galaksiji ve o brisačah povedati kar dosti stvari: Brisača, pravi, je takole približno naj – naj najkoristnejša stvar, ki si jo medzvezdni popotnik lahko omisli. Po eni plati ima veliko praktično vrednost – lahko jo ovije okrog sebe, da ga greje, ko prečka mrzle lune Bete Jaglana; na lesketajočih se plažah iz marmornega peska na Santraginusu V se lahko uleže nanjo in vdihava opojne morske hlape; na njej lahko spi pod zvezdarni, ki sijejo tako žareče rdeče na puščavskem Kakrafoonu; lahko jo razpne kot jadro na majhnem splavu in se odpelje po počasni težki reki Moth; mokro lahko uporabi kot orožje v boju z golimi rokami; lahko si jo ovije okrog glave, da se zaščiti pred škodljivimi izparinami ali da se obrani pogleda traalskega hroščatega krvoloka (neznansko neumna žival: če ga ne morete videti, sklepa, da tudi on ne vidi vas – zabit ko štor, ampak zelo zelo krvoločen); z njo lahko maha v stiski, da prikliče pomoč, in seveda se z njo lahko tudi obriše, če je še vedno dovolj snažna. Še mnogo pomembnejša je psihološka vrednost brisače. Je že tako, da vsak strag (strag: ne – popotnik), brž ko pri štoparju opazi brisačo, samodejno privzame, da poseduje štopar tudi zobno krtačko, flanelasto otiračo za obraz, milo, pločevinko keksov, čutarico, kompas, zemljevid, klobčič vrvice, razpršilec proti obadom, opremo za dež, vesoljski skafander itd itd. Še več, taisti strag bo tudi z veseljem posodil štoparju katerokoli od teh ali nadaljnjega ducata drugih stvari, ki jih je štopar po nesreči “izgubil”. Strag si namreč misli, da je vsakdo, ki je prepotoval Galaksijo podolgem in počez, se prebil skozi njene temačne kotičke, vzdržal v strahotno neenaki borbi s sovražnimi silami in jih končno tudi premagal, pri vsem tem pa še vedno ve, kje ima brisačo, očitno človek, s katerim je treba računati. Odtod tudi izraz, ki se je ustalil v štoparskem žargonu, kot na primer v zvezi “Hej, ti gnaš tega hupi Forda Prefecta? Tapravi frud, ve, kje ima brisačo.” (Gnaš, gnajti: poznati, vedeti za, srečati, spati z; hupi: kul tip; frud: res blazno kul tip.)
(kopipejstano z interneta, sicer citirano iz Štoparskega vodnika po galaksiji)

Danes je mednarodni dan brisače.
Da ne boste mislili, da se hecam: ljudje širom po svetu jemljejo to precej resno.
Ljubljanska Fakulteta za fiziko ima tozadevno prostor celo v objavi na wikipediji.

Nosite brisačo? Poznate koga, ki jo? Ste danes videli koga z brisačo?

Note to self: daj mulotu Štoparski vodnik. Naslednje leto bo šel gotovo z brisačo v šolo. :)

Uspešen dan

2011-05-24T22:24:00.000+02:00

Zgodnje vstajanje. Luksuz, ker ni bilo treba peljat Otrokinje v vrtec. Kava z DH na balkonu. Nabrane jagode na vrtu. Uspešno delovno dopoldne. Polnjeni lignji za kosilo. Dremanje po kosilu. Sladoled po dremanju (bolj bi pasal tak taprav, na kepice, polizan med sprehodom po mestnih ulicah, ampak se je bilo treba zadovoljiti s tistim iz zmrzovalnika - je bil pa orehov, kar tudi ni kar tako). Kar nekaj klepetanja čez popoldne. Pa še malo dela za službo. Hecanje z mulčki. Pospravljanje vrta, da je usposobljen za "upgrade": še zadnje presajanje, pospravljanje drv, stolov, šare...
Ampak to še ni vse! (Ne, ni me treba klicat v naslednjih petnajstih minutah ☺). V planu še vroča kopel. Moderna družina (tokrat oddaje niso umaknili zaradi modrovanja o referendumih). In odločitev, ali naredim še eno kitico za službo ali grem spat in spet raje zgodaj vstanem.
Spet je bil en tak fin dan.
Spomnila sem se na tale zapis. Je tko fajn pesmca...

Ah, smo mame hecne...

2011-05-23T22:52:00.001+02:00

Danes je šla Otrokinja prvič v svet. Za tri dni z vrtcem. Kako paše, ko ni tistih mamiiii na tri minute. In kako komaj čakam, da bo spet prižlobudrala domov v sredo popoldne...
Tavelik je šel prvič tik pred četrtim rojstnim dnem in od takrat večkrat letno na razne tabore, kmetije, morje, smučanje, šolo v naravi, pa še poleti kdaj med počitnicami, da smo poštukali varstvo. Mlajši seveda isto. Pa vsakič je bil v mojem grlu majhen cmokec.
Ko sem jo zjutraj še zadnjič objela in polupčkala, z vsemi mamastimi napotki o bodipridna in fajnsemej, mi je rekla, da me bo pogrešala in da bo vsako noč sanjala o meni.
Vse samoobvladovanje sem spravila v to, da so solze ostale na notranji strani vek.
Za nekatere stvari očitno nikoli ne dobiš dovolj kilometrine.

Prvi pridelek

2011-05-20T11:20:00.001+02:00

Po celotedenskem zanemarjanju sem danes spet stopila na vrt.
Zofka je fino zalila in vse je skokovito zraslo v teh dneh.
Borovnic bo spet ene pet, tako kot lani.
Ribeza bo bistveno več kot lani, kljub temu, da je praktično celoten posnetek na fotki.
Solatke sem uspešno vzgojila, ta vikend gredo v gredo.
Jagodi sta bili dve, pomljaskala sva jih z DH. Slastne so. In še kup jih čaka. Nekaj že za jutri, danes sem se odločila, da jim namenim še kakšen dan sončka.
Redkvice so itak hvaležne, ta vikend bodo domače na solati.
Paradižnik sem čisto sama kupila. In kaže dobro.

Simply the best

2011-05-19T18:10:00.001+02:00

Potonike preverjeno cvetijo tudi eno leto po presajanju

Vrtnice so se ravno tako prijele in cvetijo kot za stavo

Končno sem našla "taprave" rože za na okna. Pelargonij in bršljink ne maram, rdečih, roza ali vijoličnih ne želim, v mojih barvah pa ni kaj dosti izbire. Begonije "bonfire" so letošnja izbira. Res so ognjene. Menda jim ustreza dosti sonca in malo vode. My kind of flower. :) Upam, da bodo uspevale. Ko se razrastejo, kot je treba, dobijo še svojo objavo.

Paličnjak ima mladičke. Več njih. Koga zanima?

A ni maj en tak fin mesec?

Ko starši delajo v pisarni...

2011-05-18T14:17:00.000+02:00

... potem je tole luknjač:

Slikca sposojena pri Merkurju

In tole spenjač:

Fotka sposojena na ljubljana.si

Hugo Cabret

2011-05-16T10:23:00.002+02:00

Naši obiski knjižnice so pogosti in dokaj dolgi. Vsak po svoje brskamo po policah, prav tako jaz pregledam še otroške knjige, predvsem tiste, ki so bolj za fanta. Običajno se ustavim pri zajetnejših knjigah, tanjše knjige tavelik mulo prežveči v enem popoldnevu, debelejše le trajajo dlje. Izbere jih itak sam, včasih mu pa kaj pokažem, če se mi zdi zanimivo, potem pa vzame ali ne.
Na tak način mi je pod roke prišel tudi Hugo Cabret. Knjiga ima 530 strani. Ampak kakšnih! Lepo narejena knjiga, polna čudovitih ilustracij. Mešanica filma, romana, stripa, slikanice. Prebrala sem jo sama, v enem popoldnevu je "padla", kar niti ni presenetljivo, saj je teksta relativno malo. Gre za zanimivo in napeto pripoved, ki delno temelji na resničnih dejstvih delno pa je plod domišljije Briana Selznika, avtorja zgodbe in ilustracij (ilustracije in fotografije, ki niso njegove, so vestno navedene na koncu knjige).
Knjiga je res tako posebno doživetje, da jo toplo priporočam mulčkom vseh starosti in tudi staršem. Res knjiga, ki jo z veseljem pregledaš, prebereš in uživaš z vsako stranjo posebej.
Priporočala bi jo tudi tistim mulčkom, ki imajo "rešpekt" pred debelimi knjigami - samo zato, ker so debele. Tale je strahotno zajetna, pa vseeno obvladljiva zaradi kratkega besedila in ilustracij, ki povedo del zgodbe po svoje. Moja fanta sta se še nekaj upirala, včeraj ko sem začela z branjem jaz pa sem zaznala iskrico zanimanja. Upam, da bosta prebrala, saj je knjiga, ki bi jo bilo škoda izpustiti, saj res nudi čisto posebno bralsko izkušnjo.

Pri Emki, od koder je sposojena slikca, lahko del knjige tudi prelistate.

V lovu za slikco sem ugotovila, da se pripravlja tudi film.

Kratke zgodbe

2011-05-14T10:54:00.000+02:00

V knjižnici sem v enem precej brzinskem mimohodu na neki polici zagledala Roalda Dahla. Med odraslim branjem. Hmmm, jaz ga poznam kot pisatelja za otroke, izvrstnega pisatelja, zato sem si od knjige za odrasle obetala ravno tako veliko.
Prebrala sem prvo poglavje.
In drugo.
Nato sem v tretjem pričakovala kakšno povezavo med obema in tuhtala, kaj me še čaka.
Tretje poglavje - nekaj čisto svojega.
Pa me je le toliko matralo, da sem pogledala, če kje kaj piše - na hrbtni strani je bil le kratek odlomek. In ja, kot se je izkazalo po informaciji na notranji strani platnic (že dolgo nisem imela v rokah knjge, ki bi imela na notrnanji strani platnic zapis o avtorju, vsebini itd) - brala sem knjigo kratkih zgodb. Vsaka zase zanimiva, nekatere "butnejo k kladu". Res odlično.

Slika je izposojena pri Založbi Sanje.

Navdušena sem. Knjiga je že na kupčku, da jo vrnem v knjižnico. Doma me čakajo nove kratke zgodbe. Irske kratke zgodbe, Kri in voda, uplenjene, ko sem po policah iskala v bistvu nekaj čisto drugega.
Priporočam se za namig še za kakšne.

Kaj me je nasmejalo pri "poroki leta"?

2011-05-13T23:46:00.004+02:00

Iz babjega firbca sem tisti večer, ko se je svečani dogodek zgodil, pogledala prispevek v eni od dnevno informativnih oddaj ter preklikala fotke na svojem home page portalu.
Nasmejalo me je pa dvoje.
Eno je bil komentar na FB: "A fairytale weekend - a royal wedding and a bad guy got killed".
Drugo je pa zabaven photoshop dveh fotografij. Res - kot v pravljici. ☺

Fotka je sposojena tule, kjer so tudi original fotke iz Pepelke

Angleščina po petletno

2011-05-09T20:55:00.001+02:00

Spravljanju v posteljo, pesmici, poljubčku in obvezni "bolhi za pomoč" itak vedno sledi še nekaj "nujnega", kar mora Otrokinja vprašat, preden odidem iz njene sobe.
Danes me je doletelo tole:
- Mamiiii, kako se po angleško reče fantek in kako punčka?
- Fantek je boy, punčka je girl, ji pojasnim na brzino.
Jaz že držim kljuko, ona pa:
- People so pa ljudje, ane?
- Ja, people so ljudje.
- Peop je pa ljud, no, človek, ane?
Zmogla sem samo še "Zdaj pa mir in spat", preden sem se odkrohotala po stopnicah.

Čudovita sobota

2011-05-07T20:47:00.001+02:00

Današnji dan smo preživeli na Uskovnici. Že nekaj čez deseto zjutraj smo bili tam, kar nam, zaspancem, ni podobno. Ampak danes smo se potrudili, saj smo bili gostje. Prijatelj je letos "okrogel" in je povabil nekaj prijateljev (z družinami) na Uskovnico, na praznovanje. V okolje, kjer je rad, na način, ki mu veliko pomeni, z ljudmi, ki smo mu blizu.

Kapelica na Uskovnici,
v ozadju razgled na še vedno nekoliko zasnežene vrhove

Dan je bil točno tak, kot namen srečanja - vesel, prijazen, nasmejan. Nekatere sem srečala po mnogih letih, z nekaterimi smo se spoznali na novo. Pa upam, da se spet srečamo, ker je bilo res luštno.
Hvala, M., še enkrat za čudovit dan!

Komaj čakam...

2011-05-06T00:42:00.000+02:00

Končno sem dočakala, da bo imel Bryan Adams koncert v obvladljivi bližini.
Eden tistih izvajalcev, pri katerih imam pri takile objavi kar težavo, kaj objaviti, ker ima toliko fajn komadov...
Pa recimo, da sem "v devetih nebesih", ker sta karti že doma, varno pripeti na magnetni tabli in se res veselim dogodka. ;)

Joj, kolikokrat je treba še spat... ;)

Praga (7) - pod črto

2011-05-04T19:08:00.002+02:00

Še nekaj vtisov kar tako.
Mesto je, kot vsa velika mesta, obvladljivo z javnim prevozom. Tramvaji in metro rulajo. Avto smo parkirali na varovanem parkirišču (to je tam nujno) prvi dan in ga šli iskat tik pred odhodom. Ostalo smo šli peš ali z javnim prevozom.
Cenovno je Praga čisto OK. Najdeš hudo zasoljene cene, da se pa, tudi v centru, čisto normalno preživeti. Pivo je poceni, pijača v lokalih tudi, sploh brezalkohol je cenejši kot pri nas. Fastfoodov je dovolj, stojnic tudi, lokalov vseh vrst pa prav tako. Izven centra in izven Prage pa cene precej padejo.
Gneča je ponekod ogromna, se lepo vidi množico, ki opazuje uro na enem od posnetkov s stolpa, ampak nekako znosna. Ni tiste delovne mrzlične naglice ampak gre vse nekako umirjeno.
Arhitektura je neprecenljiva. Tudi malo ven iz strogega centra so hiše še vedno urejene, okrašene, barvite, propadajočih komaj kaj, povojnih grdih realsocialističnih je bilo tudi samo za vzorec.
Kako so preživele kakšne dame, ki se na turistična pohajkovanja spravijo v petkah (česar ne bom nikoli razumela), mi ni jasno. Tam namreč asfalta skorajda ni. Pločniki so tlakovani s kockami, ki so razvrščene v bolj ali manj domiselne vzorce. In kjer jih obnavljajo, dajejo nove kocke, ne asfalta. Mestu daje to morda nekaj manj udobja, vsekakor pa več šarma.

Češka hrana nam je bila blizu. Imamo pač radi svinjino na tak ali drugačen način, golažke, cmoke in pivo. ☺ Pri pivu je bil hec - tam se namreč naroči malo pivo in pivo. Če naročiš veliko pivo, dobiš litrski vrček. Ups...

Jaz sem se v prvi gostilni zapičila v "pečene vepřove koleno" in sem ga naslednjič tudi naročila. Bilo je slastno.

Češčina je, če jo bereš, v bistvu dokaj razumljiva, vsaj tiste bistvene stvari, ki jih kot turist potrebuješ. Ko jo poslušaš se pa meni zdi strašno zabaven jezik, meni ves čas se zdi, da govorijo napol v hecu in napol v pomanjševalnicah. Sploh ne vem, kako se v češčini pogovarjajo o resnih rečeh, če pa je zven jezika tako hudomušen. Morda jim zato gre tako fajn pri zabavnih rečeh. Mulo je tik pred potjo šel v knjižnico po Švejka in se potem ves čas ob branju naglas krohotal.

Praga je čudovita. Zanimiva, raznovrstna, urejena, presenetljivo zelena, po mojem mnenju čisto vsak, ki zaide tja, najde nekaj zase.

Mene je čisto presunila že prvič. Bili smo za novo leto in nas je zeblo do kosti, pa vendar, ko smo izza ovinka prišli na glavni trg in je tam nad osvetljenimi hišami bdela temna podoba cerkve v ozadju, čez vse skupaj pa so poplesavale snežinke, se mi je usedla v srce in tudi spomladanski vtisi čarobnosti niso pokvarili.

Mi vsekakor še pridemo.

Praga (6)

2011-05-04T18:37:00.001+02:00

Pot nazaj. Zjutraj pakiranje. Potem pot do Karlštajna. Dragi A., hvala za namig! Pivo je v dobrem. ☺Vsekakor več kot vredno ogleda in ovinka do tja.
Grad je skrit, s parkirišča sploh ne veš, kje se skriva. Ker nas je čakala še dolga pot in ker je tabla označevala, da je do gradu dober kilometer klancev, smo preventivno vzeli taksi. Kočije bi bile nobel, ampak so bile preveč zasoljene cene. Grad je špasen. O nekih zgodovinskih dejstvih in podobnem niti ne bom razpredala, gugl ve vse. Mi smo se potikali ob obzidju, po dvorišču, pokukali v vodnjak, si ogledali "tamalo" vodeno turo ("tavelika" se začne šele v maju, poleg tega se je treba za najbolj imenitne stvari najaviti vnaprej, ker spuščajo samo 20 ljudi naenkrat ipd), pa je bilo vseeno fino in zanimivo - za vse.

Nazaj smo šli peš. Tisti klanci sploh niso bili tako hudi, pot nas je peljala skozi ljubko mestece brez prometa, s kupom lokalčkov in trgovinic s spominki, vse tako ljubko in majhno s tistim mogočnim gradom na pečini nad mestecem, da je bilo kot v pravljici.

Najedli smo se, še zadnja kava in WC pred odhodom, pa pot domov. V Ljubljano smo prišli v natanko šestih urah brez postanka. Ceste so bile lepe in prazne, čeprav kar zajeten del ni bilo avtoceste, DH spočit, otroci pridni in utrujeni, tako da smo lepo oddremali svoje do doma.

Praga (5)

2011-05-04T18:16:00.001+02:00

Peti dan se je že poznalo, da smo utrujeni. Itak nismo imeli kakšnih ambicionih načrtov, tako da ni bilo posebne škode, če smo se odpravili od doma šele pozno dopoldne. Sploh ker so šli fantje prejšnji dan na nočno fotografiranje in so se klatili kar dolgo. Bili so pa uspešni, nekaj krasnih fotk imamo, pa še čisto po moško so se meli fajn. So šli na pivo. No, na vročo čokolado. :)

Tokrat smo se odpeljali proti Vyšehradu. Najprej smo se ustavili pri Karlovem trgu, splezali na stolp mestne hiše tega dela mesta. Kakšen balzam - nikjer žive duše, razgled pa prav tako veličasten.

Vyšehrad je bil prav tako prazen. Otroci so se najprej zapodili na neko fino igrišče, midva sva v senčki na klopci klepetala, potem smo se sprehodili okoli obzidja, opazovali mesto, Vltavo in nasploh uživali v dnevu.

Potem smo se zapeljali še postajo ali dve s tramvajem stran od centra. Ker so se basali neki oblaki smo namesto pohajanja šli kar na kosilo. Kaj kosilo, cela pojedina je bila. Če se ne bi na lastne oči prepričala ne bi verjela, da je lahko taka razlika v ceni v tistem kilometru od centra. Če smo se v centru mesta solidno najedli in napili za cca 60 EUR (tri predjedi, plošča za dve osebi, dve sladici, dve kavi, runda pijače) smo se tukaj bistveno več najedli in napili za - dobrih 40 EUR (tri juhe, štiri glavne jedi, tri sladice, dve rundi pijače, dve kavi).

Po obilnem kosilu smo se spet v sončku odkotalili nazaj proti centru. Tokrat na Vaclavske namesti - največji trg. Res je impresiven. Malo posedeli, občudovali narodni muzej (tokrat od zunaj, ostaja za prihodnjič), opravili nekaj nakupov in tako uspešno zaključili še zadnji dan.

Praga (4)

2011-05-04T15:29:00.002+02:00

Četrti dan bi lahko poimenovali "razgledi na Prago".
Najprej smo se namenili na TV stolp. Takoj, ko smo pokukali "na kopno" z metro postaje smo srečali najprej Plečnikovo mojstrovino. Morda boste tisti, ki poznate Šiško, prepoznali kakšno podobnost s Cerkvijo sv. Frančiška v Šiški. Najdete jo na peti sliki na tem linku.

Nato še stolp. Škoda, ker so stekla že nekoliko spraskana in fotografije niso tako dobre, kot bi si želeli. In škoda, ker kavarna ne obratuje - bi pasala kavica s pogledom na mesto.

Mimo židovskega pokopališča smo šli ma tramvaj in v mesto.

Potikali smo se po sončnih ulicah, med turisti, posedali na stopnicah, po trenutnem navdihu in čisto brez plana. Zlezli smo na stolp nad uro (v mestni hiši), prisluhnili trobentaču, spet opazovali mesto z malo drugega zornega kota. Neverjetno, na koliko mestih lahko Prago vidiš z vrha - in vsak pogled nudi nekaj čisto posebnega. Stavbe. Trg. Ljudi. Stojnice. Gnečo. Panoramo.

Obiskali smo Špansko sinagogo (dete je celo ukradlo ene fotko, čeprav se ne sme. Pa ati in mami nista bila nič huda)

Radovednost nas je popeljala še čez Vltavo, ker smo se povzpeli na hribček, kjer je nekdaj stal Stalinov kip, zdaj so ga pa nadomestili z velikanskim metronomom. Ko smo bili tam, je sicer miroval, smo ga pa v teh dneh večkrat videli iz daljave. Hecna reč.

Še en fajn dan se je iztekel.

Praga (3)

2011-05-04T14:54:00.000+02:00

Tretji dan je bil zgleden. Fajn vreme, dobrovoljno razpoloženje, pa smo šli, spočiti in veseli po praških ulicah...
Začeli smo tam, kjer smo ostali prejšnji večer. Hradčani torej. Tokrat nismo prišli peš ampak s tramvajem. Kraljevi vrt je bil krasen.

Ujeli smo protokol pri menjavi straže.

Si ogledali še eno galerijo in en dvorec.

In, seveda, prejšnji dan obljubljen muzej igrač. Zbirka starih igrač je bila fascinantna, nič manj pa razstava ob petdesetletnici barbik. Nekatere so prave mojstrovine.

Kosilo smo zmazali v gostilni, kjer so se zadrževali pretežno domačini. Hrana je bila slastna, pivo hladno. Cene zmerne.
Potem smo šli vsak po svoje. DH na eno službeno reč, jaz z mulčki pa na tramvaj pa v Sea world. Ki je bil - razočaranje. Pričakovala sem več kot nekaj akvarijev, pa če so še tako imenitne ribe tam. Poleg tega samo tam družinska vstopnica zahteva dve odrasli osebi, tako da smo še plačali celo premoženje. Vtis je popravila razstava, ki smo jo ujeli v bližini - živali iz ledene dobe so bile postavljene na ogled v vsem svojem blišču.

Zraven so imeli še en labirint. Pravzaprav dva. Enega "klasičnega", z ogledali. Drugega, večjega, pa z ogledali, ki so bila pravzaprav stekla - ko se je prižgala luč, se je videlo skozi. Buške so bile neizogibne.
Sprehodili smo se še po parku, mulčki so se naplezali na igrišču, odpeljali smo se pa kar direktno domov - dan je bil dolg in naporen.

Praga (2)

2011-05-04T11:52:00.000+02:00

Drugi dan je postregel s kislim jutrom. Kljub vsemu smo, predvsem zaradi ene atrakcije, ki sta jo mulčka nagledala že doma in, seveda, gnjavila, da gremo, šli najprej tja. To pomeni, da smo šli z vzpenjačo na Petrin hill. Razgledni stolp je kljub megličastemu vremenu nudil nekaj razgleda. Labirint je bil pa sploh fajn. Najprej smo se spakovali pred tako ali drugače ukrivljenimi ogledali, potem smo se napotili skozi labirint iz ogledal proti izhodu. Pot je kratka, vendar zaradi postavitve zrcal hodniki izgledajo neskončno dolgi. Zabave na pretek.

Od tu vodi pešpot ob pobočju proti Hradčanom. Ob poti je križev pot ter nekaj krasnih razgledov tako proti staremu delu mesta kot proti Hradčanom.
Hradčani so, kot se spodobi, veličastni. Kupili smo družinsko vstopnico za vse (razen, packi oderuški, za vzpon na enega od cerkvenih stolpov, kjer niti družinskih vstopnic niso prodajali, tako da smo ob obilju ostalih razglednih točk po mestu to spustili). Katedrala je krasna, muzej zanimiv, prav tako smo se presenetljivo dolgo mudili v eno od obeh galerij. Našli smo še sončno uro, si ogledali razstavo v smodniškem stolpu in pustili ostalo za naslednji dan.

Vitraž v katedrali Sv. Vita

Vmes seveda beležimo postanek za malico, dve premraženi nevesti, kakšno ploho (fino je ob dežju imeti vstopnico za muzej), fotografiranje ob straži, impresivne drogove za zastavo in Plečnikov megalit. Na poti domov nas je z obzidja pričakal bolj sončen razgled na mesto.

Nazaj v mesto smo šli s tramvajem, pobožali "najpomembnejši" kip na Karlovem mostu, tistega, ki ti zagotavlja povratek v Prago, nekaj pojedli, se mimo ure vrnili domov in se zrušili v posteljo.

Praga (1)

2011-05-02T22:45:00.007+02:00

Počitnice so nas po delovni prvi soboti, lenobni velikonočni nedelji na Štajerskem v ponedeljek pripeljale v Prago.

Namestili smo se v apartmaju. Popolnoma vse je bilo tako, kot je bilo zapisano in obljubljeno. Apartma opremljen "u nulo" - pa s tem ne mislim na neko luksuzno opremo ampak na to, da za spodobno bivanje doma vzameš obleke, in greš. Posteljnina, brisače, komplet kuhinja je tam. Skupaj z napravami kot so fen ali pomivalni stroj, ki sicer nista nujno potrebna, prideta pa hudo prav.
Ponedeljkov večer je bil namenjen mini sprehodu po centru, večerji na top lokaciji in počitku po dolgi poti.
Jedli smo v restavraciji tik pod Karlovim mostom, s pogledom na Vltavo tik pod oknom. Mmmm, golaževa juha v kruhovi skodelici je bila nadslastna.
Za pokušino klasika iz Prage: astronomska ura. Velika fascinacija ne le za nas ampak tudi za trume turistov. Pa niti ne moti, ker mirno stojijo, odohajo in odahajo svoje vsako polno uro, pa je. Ura je pa fascinantna, smo nabavili celotna navodila in predvsem fanta sta konkretno študirala, kaj in kako sploh kaže.

Foto: DH

Nadaljevanje, seveda, sledi.

Odklop

2011-04-23T13:49:00.000+02:00

Prijazno

2011-04-19T19:05:00.001+02:00

Kaj dobiš, ko prosiš koga od mulčkov, če ti zmeša Cedevito?
Nameravala sem jo spiti v kuhinji, dobila sem pa postrežbo v pisarno.

To imajo po atiju. ☺